Če ni rasti, odpustiš ljudi

Čeprav je empatija - sposobnost vživljanja v čustva drugega človeka - lastnost, ki vse bolj izginja in izgublja na veljavi, se vendarle skušajmo vživeti v položaj zaposlenega v IMP Klima v Godoviču, ki je izvedel, da bo z novim letom ostal brez službe. Da bo slika še bolj dramatična navedimo, denimo, je že srečal abrahama, v isti firmi dela tudi njegova žena, imata dva otroka, živita v eni od bližnjih vasi ... Občutek je verjetno 'fenomenalen'. In takih, bolj ali manj podobnih zgodb je 212.

Toliko je zaposlenih v IMP Klimi, ki ima švedskega lastnika. Podobna zgodba se že nekaj mesecev piše v Velenju, kjer imajo kitajskega lastnika. In se bo ob morebitni zaostritvi razmer zaradi korona krize še v številnih drugih slovenskih podjetjih, ki imajo danes tuje lastnike in so bila v preteklosti prodana zaradi kratkovidnosti in požrešnosti akterjev, ki so imeli v rokah vzvode za prodajo in so ta trenutek verjetno na jahti ali jadrnici kje na Jadranskem morju ali še dlje.

“Zgodovina nas uči, da obstajajo leta debelih in leta suhih krav, ki jih je treba nekako preživeti, ne pa leta vse debelejših krav.”

Seveda odpuščajo in bodo odpuščala tudi podjetja v slovenski lasti, a verjetno si bodo v vodstvih teh podjetij vzeli več časa za razmislek in iskanje rešitev za ohranitev zaposlenih. In ne bodo videli le golih številk. Le padca rasti in manjšega dobička, kar postaja že dovolj velik argument za odpuščanje ljudi. Pa to ne drži, saj nas zgodovina uči, da obstajajo leta debelih in leta suhih krav, ki jih je treba nekako preživeti, ne pa leta vse debelejših krav.

Ljudje, ki so zaradi korone ostali brez dela - samo na območju novogoriškega zavoda za zaposlovanje jih je bilo v prvih petih mesecih letošnjega leta več kot 1700 - morajo zdaj poslušati, da so pri iskanju nove službe potrebni proaktivnost, fleksibilnost, vseživljenjsko učenje, nove kompetence, digitalna pismenost ... V teoriji vsekakor, a nekdo, ki je zgaran in ima za sabo že dve desetletji ali več delovne dobe in suh bančni račun, pa ne zato, ker je bil razsipen, ampak zato, ker je šla vsa plača za preživetje, takšen bo to težko sprejel in se ne bo z nasmehom na obrazu ter poln pozitivne energije podal novim življenjskim izzivom naproti.

Še dobro, da brezposelnost tudi po zaslugi državnih ukrepov čakanja na delo in skrajšanega delovnega časa ne narašča tako hitro, kot bi lahko. Če tega ne bi bilo, bi bilo še veliko huje.


Preberite še


Najbolj brano