Obala je naša

Bitka je končana. Šibki plamenčki odpora sicer še tlijo, a bodo ugasnili sami od sebe, toda to še ne pomeni, da čuječnost lahko popusti. Začrtani poti je treba slediti do konca: vsak reklamni oglas, vsak uraden napis v zgolj slovenščini, vsak natakar ali javni uslužbenec, ki ne govori italijansko, je nadaljnji korak do cilja. Tržačani, ki v koprskem McDonald'su naročajo v angleščini, so potrditev, da se stvari odvijajo v pravo smer. Treba je priznati, da so se vsaj enkrat država, lokalna uprava in podjetniki poenotili v prizadevanjih za pravo stvar in le tekmujejo, kdo bo v tem boljši.

Italijanskega in beneškega je v Kopru, Izoli in Piranu ostalo bore malo, kmalu ne bo več ničesar, kar bi spominjalo na neprijetno prisotnost, ki je stoletja določala življenje v naši pokrajini. Stare palače še stojijo, a so jih zapolnile nove vsebine, ob njih so zrasle nove, bolj moderne in v sozvočju z novim tokom. V zadnjih desetletjih so se stvari izboljšale: trgovske police so se napolnile in ni bilo več treba po nakupih čez mejo, programi slovenske televizije pa so se do te mere posodobili, da ni bilo nobene potrebe, da bi naši otroci še gledali Bim Bum Bam na programih Italia 1 in Canale 5.

Manjšino so, najprej v Jugoslaviji in nato v Sloveniji, skozi desetletja zdresirali, naučila se je biti pridno na svojem mestu, pa tudi ne “zlorabljati” svojih pravic.

Zadovoljni lahko ugotovimo, da italijanščina ni več potrebna in da se jo v našem prostoru vse manj uporablja in govori. Težko sploh najdemo otroka, ki bi bil sposoben povedati par besed, če pa že mora govoriti tuj jezik, se bo veliko bolje znašel v angleščini. Občutek je, da ure italijanskega jezika v šoli služijo le kot pavza ali mašilo v urniku. Odlično: ukiniti pouk italijanščine tako, da ga formalno pustiš v šolskih programih. Približno tako, kot se dogaja italijanski manjšini, katere prisotnost je pravzaprav vse bolj institucionalna kot pa realna. Zaščitna zakonodaja obstaja, zajamčeni sedeži v mestnem svetu in parlamentu tudi, dvojezičnost formalno imamo. Vse lepo in prav. Neprimerljivo s tistim, kar imajo druge manjšine, vendar je očitno, da se je opevani sistem zaščite narodnih skupnosti v Sloveniji dokazano izkazal kot neuspešen. Tisto, kar je nekoč italijanska skupnost bila, danes ostaja le še nepomembna relikvija. Zaprta v svojo samozadostnost je uporabna le ob obiskih delegacij Sveta Evrope, ki nadzorujejo spoštovanje zaščite manjšin ali ob drugih protokolarnih priložnostih.

Manjšino so, najprej v Jugoslaviji in nato v Sloveniji, skozi desetletja zdresirali, naučila se je biti pridno na svojem mestu, pa tudi ne “zlorabljati” svojih pravic. Drugače ni moglo biti, glede na to, da je v povojnem času odšlo skoraj vse prebivalstvo Kopra, Izole in Pirana. Ne glede na to je tiste, ki so ostali, preveval občutek, da so nezaželeni gostje in nosilci “nevarnih” zahtev.

Med svežimi dogodki je tisti z označevalno tablo na Stolnem trgu v Kopru najbolj zgovoren. Po zavrnjeni zamisli, da bi delu trgov in ulic povrnili zgodovinska imena, ki so bila izbrisana po revoluciji, se je pristopilo k tablam, ki bi ob uradnih nazivih opozarjale na nekdanje toponime. Plošča z zgodovinskim imenom je bila “naključno” na Titov trg nameščena 29. novembra 2017 (sic!). Dogodek je sprožil plaz polemik, plošča pa je izginila nekaj dni zatem, verjetno po zaslugi kakšnega budnega meščana. Občinska uprava je obljubila, da jo bo hitro vrnila na njeno mesto. To se ni zgodilo in ni jih malo, ki prisegajo, da si tega na tem trgu ne bo drznil storiti nihče. Dejstvo, da so se table s starimi imeni pojavile v drugih mestnih ulicah, je skromna tolažba. Zapleten odnos kraja do svojih Italijanov bi lahko ilustrirale številne druge epizode, Piran je v tem kontekstu posebej zanimiv. Povojna oblast ni gojila posebnih simpatij do svetnikov, zato so jih izbrisali iz imen številnih krajev po Sloveniji. Vrnili so se v devetdesetih letih, vendar ne povsod. V piranski občini je Raven spet postal Sveti Peter, toda Sveta Lucija in Sveti Bernardin sta ostala Lucija in Bernardin. Svetnikov ni bilo mogoče vrniti niti v italijansko verzijo naziva. Pravi paradoks: manjšina ima pravico do dvojezičnih napisov, nima pa pravice imenovati s splošno znanim in uporabljanim italijanskim imenom kraja, kjer živi.


Preberite še


Najbolj brano