Vinko Möderndorfer, slovenski avtor v središču letošnje Vilenice

Vinko Möderndorfer, leta 1958 rojen v Celju, je ob nenavadno bogatem in razvejanem opusu še zmeraj v izjemni ustvarjalni kondiciji. Slovenski avtor v središču letošnje Vilenice je umetniški poliglot, kakor ga v poglobljeni vileniški analizi njegovega dela označi dr. Boris A. Novak.

Vinko Möderndorfer prejšnji petek na protestu v Ljubljani  Foto: Andraž Gombač
Vinko Möderndorfer prejšnji petek na protestu v Ljubljani  Foto: Andraž Gombač

Seznam umetniških disciplin, v katerih se odlikuje Vinko Möderndorfer, je nenavadno dolg, ugotavlja Boris A. Novak: je pesnik, dramatik, prozaist, esejist, avtor del za otroke in mladino, gledališki, televizijski in filmski režiser. Tako vsestranski avtorji so redki, še redkeje pa se kdo tako dobro in enako dobro izraža v različnih literarnih vrstah in zvrsteh.

Samohodec

Möderndorfer je v drugi polovici sedemdesetih let začel kot pesnik in v času izčrpanega avantgardističnega jezikovnega eksperimentiranja raje naslonil na generacijo dedov kakor očetov, ugotavlja njegov pesniški kolega ter literarni teoretik in zgodovinar. Zanimivo, Möderndorfer se ni pridružil postmodernizmu, ampak je vztrajal kot samohodec: “Njegova zvestoba lastni poetiki se je obrestovala kot stava na lirično bistvo poezije ter na - pa naj zveni še tako nemoderno oziroma nepostmoderno - osebnoizpovedni temelj lirike.”

“Protestniki ne korakajo. Koraka oblast s svojimi škodljivimi potezami ... Brezobzirno koraka v vse večjo uzurpacijo države.”

Vinko Möderndorfer

pisatelj

V devetdesetih letih, ko je vse bolj izgrajeval izvirno in močno pripovedno poetiko, se je njegova poezija obrnila k družbenopolitičnim temam, znanim iz satiričnih komedij, v katerih “je izpostavil neusmiljeni kritiki slovensko družbo v času politične in ekonomske tranzicije iz socializma v kapitalizem, iz nedemokratičnega sistema v sistem 'demokrature', kjer ne vlada ljudstvo, temveč novokomponirana politična in ekonomska 'elita', utemeljena na kraji, na - kot je upravičeno analiziral že Karl Marx - 'prvobitni akumulaciji kapitala', za katero je značilna nečloveška brutalnost.” Möderndorfer se je pri odkritem izražanju vrednostnega sistema, značilnega za marksistično “kritiko vsega obstoječega”, navezal na tradicijo politične in kritične poezije, kakšno so pisali Bertolt Brecht,Jacques Prévert in pri nas zlasti Ervin Fritz.

Vseskozi je pisal tudi ljubezensko liriko, sprva nežno, “modernizirano inačico intimistične poetike”, v pesmih poznejših let pa prevladuje “strast, divja energija popolne prepustitve Erosu kot temeljni sili življenja in stvarstva, ki ekstatično odprtega človeka pripelje na sam rob njegovega bivanja, kjer ugleda obrise lastne minljivosti in smrtnosti”.

Z vsem tem se je bistveno spremenil tudi Möderndorferjev pesniški jezik, ugotavlja Novak: namesto ritmično lahkotnega in anekdotično pripovednega prostega verza zdaj utripa močan ritem, kakor bi bil elektriziran od radostnega in obenem grenkega erotičnega doživetja.

Strast, humor in groza

Dramski talent vsestranskega avtorja se kaže od besedil za gledališki oder prek radia do televizijskih iger in sega od tragično intoniranega videnja do uspešnih komedij in družbenopolitičnih satir. “Noben drug slovenski komediograf ni tako intenzivno uprizarjal slovenske družbe na prehodu 20. in 21. stoletja, na dramatičnem prelomu dveh družbenih sistemov. Möderndorfer se je uveljavil tudi kot inovativen gledališki in prodoren filmski režiser,” poudarja Novak.

Sledil je nastop izvirnega, izrazno močnega pripovednika, ki je z nenavadno plodovitostjo zaznamoval domačo prozo, tako z novelami kakor z romani. Novelistični zbirki Krog male Smrti (1993) in Čas brez angelov (1994) ter romani Tarok pri Mariji (1994), Tek za rdečo hudičevko (1996), Pokrajina št. 2 (1998), Predmestje (2002), Omejen rok trajanja (2003) in Ljubezni Sinjebradca (2005) so prinesli v sodobno slovensko književnost nove in sveže impulze, nenavadno in redko kombinacijo jezikovne briljance in pripovedne napetosti, predihane bivanjske izkušnje in visoke kultiviranosti. “Toplina umetniške empatije s sila različnimi značaji uprizorjenih likov se v njegovi prozi tesno prepleta z ostro distanco kritičnega duha, temperamentna, v slovenskem prostoru redka čustvenost pa je obarvana s sproščenim humorjem, ki ozemlji in počloveči grozo medčloveškega nasilja,” pojasnjuje Novak in pri kolegu občuduje vešče opisovanje seksualnih prizorov, prikazanih s poetičnim jezikom in drzno strastnostjo. Zgoščeno opiše in ovrednoti še romana Nespečnost (2006) in Opoldne nekega dne (2008), kot vrh dosedanjega Möderndorferjevega pripovedništva pa prepozna 825 strani dolgo Drugo preteklost (2017), “eno ključnih literarnih pričevanj o polpretekli zgodovini”, tragično sago dveh s porokami, še bolj pa z ideološkimi nasprotji in nasiljem povezanih družin, slovenske in nemške, v peklenskem blodnjaku 20. stoletja.

Möderndorferjevi tematski, narativni in jezikovni registri so razpeti med diametralno nasprotna tečaja, ki ju Novak pogojno označi s simbolnima imenoma: Balzac in Čehov. Balzacovski impulz se mu kaže v epskem zamahu in širini romaneskne pisave, čehovljanski pa v senzibilnem vpogledu v človeško psiho ter izjemni zmožnosti, da iz malih motivov izpelje eksistencialno pretresljive zaplete; rahločutnost in ganljiva pozornost do malih ljudi in njihovih vélikih usod je značilna tudi za zbirko zgodb Vaje iz tesnobe (2012), ki je v okviru festivala Vilenica 2020 doživela prevod v angleščino.

Zakaj protestira?

Priložnosti za srečanje z avtorjem v središču bo do septembra še veliko, tokrat smo mu postavili samo eno nesramno vprašanje: Zakaj korakate na petkovih protestih po Ljubljani, namesto da bi sedeli doma in pisali?

“Predvsem je Vaše vprašanje malce narobe, morda celo namenoma nerodno zastavljeno,” odgovarja Vinko Möderndorfer. “Na protestih ne korakamo. Korakajo vojaki. Ljudje mirno protestirajo. Res pa je, da bi aktualna oblast rada proteste državljanov spremenila v 'korakanje' proti sebi, zato da bi zoper mirne protestnike lahko uporabila silo. NE! Protestniki ne korakajo. Koraka oblast s svojimi škodljivimi potezami ... Brezobzirno koraka v vse večjo uzurpacijo države.”

Pravi, da bi se naše vprašanje bolj pošteno glasilo: Zakaj sodelujete na petkovih protestih po Ljubljani, namesto da bi sedeli doma in pisali?

“In jaz Vam odgovarjam:

> ker je dovolj laži

> ker je dovolj lopovščine

> ker je dovolj sovražnega govora

> ker je dovolj podpihovanja sovraštva

> ker je dovolj zasmehovanja kulture in umetnosti

> ker je dovolj uničevanja pravne države

> ker je dovolj hlapčevanja kapitalu na račun varstva narave in okolja

> ker je dovolj izdajstva demokracije

> ker je dovolj sprenevedanja

> ker je dovolj obračanja besed

> ker je dovolj demagogije

> ker je dovolj spreminjanja zgodovine

> ker je dovolj brezposelnosti, brezpravnosti za nekatere, dovolj privilegijev, dovolj grabljenja denarja, podkupovanja svojih ljudi na račun davkoplačevalcev, dovolj zapostavljanja mladih, dovolj delitev, dovolj VSEGA, KAR PREDSTAVLJA TA OBLAST!!

Na drugi del Vašega vprašanja, ki namiguje na to, da naj pisatelj raje sedi doma in piše, kot pa da bi se družbeno angažiral, pa vam odgovarjam, da je kljub sodelovanju na protestih še vedno čas za PESEM.” In pripisal je pesem, ki jo objavljamo v okvirju.  


Najbolj brano