Najti sebe in slišati drugega

Vilenica je vedno virtualna. Vedno je bila in bo ostala precej oddaljena od vsakdanjosti, ki je lepa in tudi grda, tudi nepomembna in na videz enoznačna.

Letos se bomo - kakor ves svet - srečevali na daljavo, brez dotika in radosti druženja. Ostali bomo doma, prikovani na svoje stole, za mizami, v vsakdanu, ki je lahko kaj dolgočasen. Vzdržati moramo do naslednjega leta, ko se bo, upajmo, vsaj srečevanje vrnilo. Od Vilenice zahtevamo več in dobivamo več. Je vedno posebna realnost. Ne smemo si pustili vzeti teh poetičnih dni in literature.

Menda je na slovenskem Krasu tisoč jam. Ampak samo ena je Vilenica, kjer se zbirajo in modrujejo in se za nekaj dni enkrat na leto prikažejo vilinčki in vilenice. Za en hip se nam nasmehnejo tam spodaj in potem izginejo in ostanejo zvesti, trpeči in čakajoči na naslednji naš obisk čez eno leto. Ko jih srečamo tu zgoraj, v realnem svetu, jih ne prepoznamo in jim ne priznamo, da ta svet naredijo morda bolj iskreč in ga posvetijo v nekaj novega, morda nekaj boljšega. Verjetno so to pesniki in pesnice, literati in literatke.

Če bi utihnila literatura, bi na svetu zavladala strahotna tišina. Ljudje ne bi iskali novih pomenov in resnic, obstali bi, okamneli kakor apnenčasti stebri.

Ko se s tega običajnega sveta ne-pesnik spusti v jamo Vilenico, ga tišina in blagodejnost zraka ter zakritost vsega nevidnega v jami nenadoma prepričajo, da biti v podzemlju ni tako strašno, da tam ni nič tesnobnega in ogrožajočega.

Verjetno je najdragocenejši in najpomembnejši trenutek za tega ne-pesnika tisti, ko vsako leto ugasnejo luči in se konča prireditev v jami Vilenica, ko se vzpne po stopnicah in se vključi v zgornji svet, ki ima visoko nad njim svoj nedosegljivi in v resnici temni svod.

Zato se lahko na nov način ove tega zgornjega sveta. Tiha kraška pokrajina s cvetlicami in pticami, s posebnim vonjem in vetrom, s posebnimi, pokončnimi in klenimi ljudmi, je s samosvojim svetom enako čarobna kakor podzemlje.

Kakšna tišina vlada v podzemlju, kakšna neskončna tema, kjer je samo šum vode in mrmrajoči pogovori neznanih bitij nekje v podzemlju, ki je bilo za ljudi vedno pojem večnosti, enako nebesom in nebu, vemo, potem ko za nekaj trenutkov postanemo del živega sveta v nemi jami.

Verjetno v jami ta trenutek ni nikogar. Vilenica je čista, tiha, spokojna, globoka jama. Lahko je prostor razmisleka in zazrtosti vase. Vsako leto se za nekaj dni za slovenski in evropski center vzpostavi kot prostor literature in resnice. Včasih glasneje, včasih tiše, skorajda neslišno nagovarja nas ljudi tu zgoraj.

Njen jezik je vsako leto drugačen, drug, nov, prenovljen, in vendar poetičen.

Petintrideset let lahko za nas, mala bitja, ki hodimo po površju Zemlje, predstavlja le eno samo življenje človeka, ki je odrasel in na vrhuncu svojih bioloških moči. Za jamo, ki ji nihče ne šteje let, ni pomembno niti eno leto niti en trenutek, ni pomembna nobena beseda; dokler ne pridejo literati in povedo, da je to tako in še na tisoče načinov enako.

Za eno odraslo leto človeškega življenja se je nakapljalo, vsako leto kapljica poezije in proze, saj je dovolj, človeški glasovi v temi in miru pridejo in gredo, se nasmejijo, se zjočejo, se vrnejo in podelijo novo vrednost življenju tam zgoraj.

Ves pomen ji dajejo literati s svojimi besedami. Enkrat na leto je Vilenica literarno in človeško središče, zavrtano v zemljo, zavetišče za nekaj trenutkov, je kot sanje.

Ko utihne literatura, nastane nad nami tišina, zastrašujoča in negibna, tema je, čeprav je svetel dan. Če bi utihnila literatura, bi na svetu zavladala strahotna tišina. Ljudje ne bi iskali novih pomenov in resnic, obstali bi, okamneli kakor apnenčasti stebri in le s težavo bi v tisoč letih za nekaj milimetrov spremenili same sebe in svoje odnose.

Mislim, da zato nastane literatura in potreba, da spregovorimo, preženemo tišino in temo, vzpostavimo nov svet, nove odnose, nove vrednosti. To občutenje se prebudi kot prastaro videnje, ko vstopamo v podzemlje.

Kaj iščemo in kaj najdemo v Vilenici? Morda s svojimi besedami in besedami literatov iščemo same sebe.

Zajeli so pesniki in pisatelji srednjo Evropo, po vseh jamah so razpredli micelij svojih pritajenih besed, ki govorijo same, ki iščejo nove pomene in povezave in nove vsebine. Samo prisluhniti jim je treba. In zato je jama Vilenica tako dragocena. Ko smo v jami, nam pogled ne bega po svetu, ni sveta šumov in ropota, sveta napetosti in sovraštva, je svet tišine in soočanja s tihoto in nemo lepoto. Ravno prav, da slišimo sebe in odmev tujih besed v sebi.

Tu zunaj govorimo in kličemo k miru, svobodi, enakosti. In v Vilenici se najjasneje sliši prav to. Ne ljubezen, ne vino in ne radost, temveč samozavedanje.

Slovenski Kras nad temi jamami je v času nekaj generacij skusil najbolj krute posledice človeške surovosti, maloumnosti, zaslepljenosti.

Če ni Vilenice, njene teme in tišine, ni paradoksa tihega krika, ki nas vse čaka v jami. Tako Sežana in Kras postaneta vsako leto središče evropske literature. S seboj nosita spomin na velike pesnike, pisatelje, slikarje in komponiste, spomin na vojne in grozote sedanjosti.

Letos je Vilenica vstopila v naše domove. In ostati mora pri nas doma. Da jo bomo naslednje leto odkrili drugačno, še bogatejšo.

---