Vileniška nagrajenka Mila Haugová: “Stoj za vsako zapisano besedo!”

Kakor marsikaj bo tudi letošnja Vilenica povsem drugačna od prejšnjih. Slovaška pesnica Mila Haugová,leta 1942 rojena v Budimpešti, glavne festivalske nagrade ne bo prejela v kraški jami, z njo se bomo žal lahko družili samo prek spleta. A vendarle bomo tako ali drugače bolje spoznali “pesnico presežkov”, avtorico 23 zbirk, ki jo v slovenščini za zdaj predstavlja samo drobcena knjiga Alfa, leta 2003 izdana pri Apokalipsi. Tudi intervju v živo je tokrat moralo nadomestiti le zasilno dopisovanje s pesnico.

Mila Haugová je v osemdesetih letih kot ena prvih v češki in slovaški poeziji nastopila z avtonomnim subjektom, ki premore trdno zavest o svoji ženskosti. Velik ugled uživa med stroko in običajnimi bralci, neizmeren pa je njen vpliv na sodobnice in sodobnike, v utemeljitvi poudarja Andrej Pleterski. In med drugim ugotavlja, da imamo pred sabo refleksivno in imaginativno, intelektualno in erotično pisavo, v kateri se ne izključujejo niti zoperstavljajo narava in kultura, razum in čut, duša in telo, domišljija in stvarnost.

Kakšni so spomini na Vilenico leta 2000?

“Najprej bi rada poudarila, da me je letošnja nagrada globoko ganila, je velika čast. Zelo mi je žal, da je ne bom prejela v živo, ampak samo digitalno. Sem staromodna, rada imam osebni stik, tako da mi bo manjkal obisk jame in njene prelepe okolice. Iz leta 2000, ko sem bila gostja festivala, pomnim prijetno vzdušje na branjih in druženjih s kolegi. V spominu mi ostaja obisk Lipice. Ko sem žrebce in kobile videla prosto tekati po travnikih, sem globoko začutila tudi lastno povezanost z naravo. Konji so bitja svetlobe in zame najlepše, najpametnejše, najelegantnejše in najpogumnejše živali.”

Slovenski avtor v središču je Vinko Möderndorfer

Velika nagrajenka 35. festivala Vilenica je slovaška pesnica Mila Haugova, ki po besedah predsednika žirije Vilenice Aljoše Harlamova v sedanjih razmerah pooseblja Srednjo Evropo. Slovenski avtor v središču letošnjega festivala, ta bo potekal med 8. in 13. septembrom, pa je Vinko Möderndorfer. Boris A. Novak ga je v svoji utemeljitvi označil kot umetniškega poliglota. Po izobrazbi je gledališki in filmski režiser. Do danes je režiral več kot 100 predstav, objavil je več kot 70 knjig proze, poezije in dramatike ter napisal 42 dramskih besedil, od katerih je bila približno polovica uprizorjena.

Njegova dela so uvrščena v številne domače in tuje antologije, več je prevedenih v tuje jezike. Več njegovih dramskih besedil je bilo uprizorjenih na tujih odrih. Delal je tudi kot filmski, televizijski in radijski režiser. Je scenarist in režiser štirih celovečernih igranih filmov. Za filmski opus je prejel 23 mednarodnih in domačih nagrad. Za svoje ustvarjanje na različnih področjih je prejel že več kot 50 nagrad in nominacij, tudi nagrado Prešernovega sklada, je spomnil Harlamov.

Na Krasu ste bili še kot gostja festivala Revija v reviji ...

“Leta 2012 me je v Škocjan povabila rojakinja Stanislava Chrobáková Repar, ki že veliko let živi v Ljubljani. Preživeli smo čudovite dni, v naravi, na branjih, srečanjih, pogovorih o književnosti. Nepozabno je bilo v Škocjanski jami, obiskali smo tudi Koper in Trst, praznovala sem rojstni dan ... Vse skupaj je ustvarilo močan občutek nujnosti našega sodelovanja.”

Ste že preverili, v kakšno družbo vileniških nagrajencev vstopate?

“Seveda, poznam jih, mnoge tudi osebno. Sem drugi nagrajenec s Slovaškega, pred mano je vilenico dobil naš najboljši romanopisec Pavel Vilikovský, ki pa je letos pozimi žal umrl.”

Mila Haugová

Pratišina (odlomek)

:spremeniti moraš svoje življenje

napisati pesem kot dihanje

pod snegom kot telo luči

jamo s koreninicami besed

kjer varuješ svoje

razloge za življenje : v naj-

čistejši podobi nežno

zasleduj smer : tetoviraj

smer : ljubljena speča

telesa : besedila globoko zvita

v rodilih v otroku, praobliki

duševnosti : vselej iz istega

vztrajanje osvobojeno

bega

na konju zamrzne senca počasne

lokostrelke ...

samorog: žival ki je pravzaprav ni

pa vendar so jo ljubili ...

telo besede je moj čas

prevedel Andrej Pleterski

Rodili ste se Madžarki in Slovaku, odraščali dvojezično, družina je živela tudi v Ukrajini ... Ali po vsem tem soglašate s Petrom Handkejem, ki je v osemdesetih prav na Vilenici vznemiril z izjavo, da je Srednja Evropa zgolj meteorološki pojem?

“Ah, o Srednji Evropi lahko rečete, kar želite, a kljub vsemu je to eden najboljših delov sveta za življenje. Ker prihajam iz dvojezične družine, sem lahko uživala bogastvo obeh kultur. Mama mi je na pamet, iz srca, recitirala mnoge madžarske pesmi, oče je imel veliko knjižnico, moj prvi stavek, potem ko sem se naučila pisati, pa je bil: 'Rada berem in pišem. Bog bdi nad mano vsepovsod.' To me spremlja že vse življenje. Svoji dvojezičnosti sem dodala še znanje ruščine, nemščine in angleščine. Te kraje, imenovane Srednja Evropa, ljubim, tudi kadar jim pravijo Vzhodna Evropa. Moraš imeti kraj, kjer se počutiš doma. Nikjer drugje ne bi hotela živeti. Na Slovaškem pogrešam samo nekaj: morje.”

Kateri avtorji so vas zapeljali v pesnjenje?

“Prvi je bil morda slovaški romantični pesnik Janko Král' iz 19. stoletja. Divji. Pa Ivan Krasko, naš simbolist. Pri 15 letih sem se v šoli učila nemščine in odkrila Goethejevo Popotnikovo nočno pesem. Tu je bil tudi R. M. Rilke ... Veliko jih je. Pozneje sem odkrila tudi Srečka Kosovela in Daneta Zajca, ki sem ga srečala na Vilenici.”

“Nagrada me je globoko ganila, je velika čast. Zelo mi je žal, da je ne bom prejela v živo.”

Mila Haugová

pesnica

Kakšno je bilo rojstvo praženske Alfe v vaši poeziji? Zakaj ste jo potrebovali?

“Zelo dobro vprašanje! Sestavila sem jo iz sebe, matere, hčerke, prijateljic, pozabljenih žensk iz zgodovine, poimenovala pa sem jo s prvo črko grške abecede. Alfa je bila v moji poeziji nekaj let drugi jaz, izpovedovala je moja čustva, misli, ljubezen, žalost, radost, sanje, dvome in izkušnje ženske, matere, hčerke, žene, ljubice, prijateljice ... Moja osebna zgodovina se je prepletla z zgodovino žensk skozi stoletja.”

Kako sta na vas vplivala Paul Celan in Sylvia Plath?

“Oba sem prevajala. Paul Celan je v moje življenje vstopil, ko sem preživljala zelo težke čase: leta 1990 je umrl slikar Peter Ondreička, s katerim se se spoznala po ločitvi od Edgarja Hauga, sošolca z Višje kmetijske šole in očeta najine hčerke Elvire. S Petrom sem se zelo zbližala, skupaj sva živela sedem let, navdihovala sva drug drugega, posvetila sem mu dve knjigi, on meni več slik ... Ob njegovi smrti mi je bila Celanova poezija zelo domača, v sozvočju z mojimi čustvi. Vplivala je najbrž na pesmi v zbirki Nostalgija. Sylvia Plath pa me je kot pesnica 'izpovedne lirike' opogumila k bolj odprtemu in osebnemu pisanju.”

V pesmi Pradavna ste napisali: “Kako se znebiti svojega perja ženske?” Ste si kdaj želeli, da bi lahko to storili?

“Sem. In včasih sem si želela kril, s katerimi bi lahko odletela.”

Je treba reči, da vaša poezija sodi v “žensko literaturo”, je to za vas pomembno?

“Ne, tega ni treba poudarjati, je pa res, da jo piše ženska. So teme, na primer telo, duša, otroci, ki jih ženska čuti rahlo ali pa povsem drugače kakor moški. A pomembneje je nekaj drugega: stoj za vsako zapisano besedo, pa četudi je k tebi prišla iz sanj. Nekoč sem napisala: Kaj pomeni napisati pesem? Zgraditi novo telo v sebi?”

V vaši poeziji je ključen vrt. Kaj vidite, ko slišite to besedo?

“Med pisanjem teh odgovorov sem v svoji hiši v Zajčji dolini na jugu Slovaške, sedim sredi vrta. Dva dneva po mojem rojstnem dnevu so vrtnice bele, rdeče in rumene, perunike so modre in mehke, tu imam češnje (kako slastne so, če jih nabereš na svojem drevesu), jagode, borovnice, črni ribez, čebulo, še in še zelenjave. Vsaka rastlina pogumno varuje svoj košček sveta. Ah, rastline so počasne živali. Pa tudi sama sem počasna žival ...”

V utemeljitvi vileniške nagrade Andrej Pleterski piše, da imate veliko bralcev in da založbe za vas stojijo v vrsti, vašo poezijo veliko prevajajo, četudi ni najlažja, nekateri ji pravijo celo hermetična ...

“Večine svojih bralcev seveda ne morem poznati, a na branjih med nami začutim skoraj mistično povezavo. Drži, pravijo mi tudi hermetična pesnica, bralcem res ne skušam olajšati ničesar. Letos je pri založbi Arc Publications v britanskem mestu Todmorden izšla Eternal Traffic, moja druga knjiga v angleščini. V nemščini bo mojo poezijo izdala dunajska založba Edition Korrespondenzen, tudi v Grčiji bo ...”

Ali hermetično pesnico ta popularnost preseneča?

“Kaj pa vem. Vsa ta leta pač pišem in v besede dajem čim več, kolikor le morem, hočem, moram. Drugim se približujem s svojim videnjem življenja in sveta.”

Kdo ali kaj bi bili v naslednjem življenju, če bi lahko izbirali? Mogoče srna?

“Ah, kako všeč mi je vaše zadnje vprašanje! Opazili ste, da srna v moji poeziji igra pomembno vlogo. V prvi objavljeni pesmi sem pisala o srnjaku, prvo pesniško zbirko sem izdala pod psevdonimom Srnkova, eno od knjig pa sem naslovila Srna za ogrado sanj: z avtom smo trčili v srno, ki je takoj umrla, jaz pa sem pomislila: umrla je namesto mene. Če obstaja paradiž, je ta srna tam. In da, v naslednjem življenju bi bila prav rada srna. Ali pa trava, na kateri se pase.”  

---