Po sledeh partizanov od Moskve do Londona

Zadnja leta je zgodovinar Jože Pirjevec preživel zakopan v arhivih po svetu in med kupi papirja v domači študijski sobi. Prebijanje skozi gore gradiva v francoščini, nemščini, ruščini in drugih jezikih je sčasoma pripeljalo do 800 strani dolge knjige o partizanih. “Dejal sem si, da ne smem pisati apologije partizanstva, kajti teh je bilo že dovolj, temveč prikazati zgodovinsko resnico v vsej njeni veličini kakor tudi zablodah, tragiki in zločinih,” pojasni v predgovoru.

Knjigo je Jože Pirjevec, ki je 1. junija dopolnil 80 let, napisal po več desetletjih raziskovanja. Gradivo je črpal iz strogo zaupnih virov v arhivih od Moskve, Londona, Washingtona in Berlina do Rima in Beograda, poglobil se je tudi v dnevnike in zapiske oseb, ki so bile neposredno udeležene v narodnoosvobodilnem boju. “Gre za gore in gore rokopisov, dnevnikov, poročil, knjig ... Samo nekaj izmed arhivov zaseda avtorjevo garažo,” je bohotnost gradiva, na katerem sloni več kot 800 strani dolga knjiga, ponazoril Tine Logar, ki je ob dr. Aljoši Harlamovu uredil Partizane. Izšli so pri Cankarjevi založbi, knjigo pa so včeraj predstavili v Ljubljani. Nastanek take knjige je zahteval poliglota, ki je moral prečesati arhive v italijanskem, nemškem, francoskem, ruskem in angleškem jeziku.

Poletja v Churchillovem arhivu

Pirjevec je kar štiri poletja preživel zakopan v Churchillovem arhivu v Cambridgeu, temeljito se je posvetil tudi nemškim arhivom, za katere je povedal, da so tako natančni in podrobni, da lahko človek spremlja dogajanje na vseh frontah za vsak dan posebej. Pomemben vir informacij je bil tudi arhiv Dušana Bibra, pa pogovori s prijateljem Jankom Pleterskim. Pirjevec se je namenil tudi v vatikanske arhive, a mu je načrte v zadnjem hipu preprečila pandemija novega koronavirusa. Poglobil se je tudi v material iz Rusije, samizdat Rusa L. J. Gibjanskega, ki je bil v Titovem vrhovnem štabu in je opisal, kako so Rusi Jugoslavijo preskrbovali s tanki in topovi.

Gost številnih arhivov

Jože Pirjevec se je rodil 1. junija 1940 v Trstu. Prvih sedem let je živel v Sežani, leta 1947 pa se je njegova družina preselila v Trst. Doktoriral je leta 1977 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in avtor številnih znanstvenih del, v Sloveniji je bila eno najbolj odmevnih leta 2011 izdana knjiga Tito in tovariši. Svoje delo je posvetil mednarodnim stikom, kar ga je popeljalo v arhive na Dunaju, v Münchnu, Londonu, Moskvi, Rimu, Parizu, Berlinu, Washingtonu, New Yorku ...

Partizani se sicer do neke mere navezujejo na Pirjevčevo knjigo Tito in tovariši (2011). Ko se je ukvarjal z njo, je v Titovem arhivu v Beogradu naletel na njegove spomine iz vojnega časa, za katere niti v arhivu niso vedeli, da obstajajo. Ta “debeli šop papirja” si je tedaj zaradi časovne stiske prihranil za drugič, pozneje pa je postal izhodišče nove knjige o partizanih. V njej se ni želel omejiti le na Slovenijo, saj so ga zanimale širše okoliščine partizanskega gibanja v Evropi.

Paradiž v Sovjetski zvezi

Posebej se je posvetil notranji dinamiki med partizani, njihovi intelektualni širini, pa tudi dramatičnosti dogajanja - začelo se je kot pluralno gibanje, končalo pa kot monolit. Komunisti so se posluževali tudi prevar. “Goljufali so, ko so trdili, da je v Sovjetski zvezi paradiž. Vedeli so, da ni tako,” opozarja Pirjevec, a ob tem razgrne tedanje vojne okoliščine, ko je jugoslovanskim narodom grozilo, da bodo izginili ali pa bodo zasužnjeni: “Nobenemu jugoslovanskemu narodu se ne bi pisalo dobro!” V primežu te stiske in ob upanju na zmagoslavje Rusije so tako gradili mit Rusije, pri čemer ni bilo primerno povedati, kako je tam, pojasni zgodovinar.

“Kako uspešno je znal Tito iz začetne gverile organizirati udarno vojsko, zmožno kljubovati divizijam Wehrmachta, jasno govorijo visoke ocene, ki so jih dajali o njem ne samo Churchill in drugi državniki zahodnega tabora, temveč tudi njegovi najhujši sovražniki: nemški generali na terenu, Goebbels, Himmler in celo Hitler.”

Jože Pirjevec

zgodovinar

Ker je želel prikazati “zgodovinsko resnico v vsej njeni veličini kakor tudi v zablodah, tragiki in zločinih”, je spregovoril tudi o povojnih pobojih, v prepričanju, da jih je treba prikazati “v vsej njihovi grozovitosti, obenem pa jih umestiti v čas, poln maščevalnosti in sovraštva, ki ga je zaznamoval grozeči spopad z Anglo-Američani zaradi naših meja na Koroškem in na Primorskem”.

Vojna ni bila pustolovščina

Zgodovinski dogodki so ponazorjeni tudi s fotografijami, za katere Logar priznava, da so dostikrat “skoraj onkraj dobrega okusa v svoji krutosti, zato da bi se ljudje zavedali, da to ni bila pustolovščina, v katero bi šli avanturisti, ampak da je šlo za življenje in smrt, kjer so v najhujših okoliščinah umirali moški, ženske in otroci, pod rokami kolaboracionistov, kvizlingov, Italijanov, Nemcev, Madžarov ...”

Ob občutljivi tematiki se Pirjevec ne zateka v subjektivne sodbe, ampak si s prikazom dejanj, pa tudi pripomb akterjev, bralec lahko sam ustvari sliko o tedanjih razmerah in osebnostih, pravi Logar. Nastanek odporniškega gibanja v Evropi se prepleta z zgodbo o vseh drugih vojaških enotah, ki so delovale na območju nekdanje kraljevine SHS in onkraj, ob zgodbi o partizanih pa sledimo tudi Titu kot vodji gverile in njegovemu vzponu na položaj maršala.

Pirjevec je v bran partizanstvu dokončno stopil po osamosvojitvi Slovenije, saj je tedaj zaznal revizionistične težnje, ki so skušale visoko ovrednotiti kolaboracionizem in demonizirati partizanstvo: “Takrat se mi je zdelo nujno in častno stopiti v bran tega osrednjega dogodka naše zgodovine, ne toliko zaradi poveličevanja Tita in njegovih komunističnih tovarišev kot zaradi spoštovanja poguma, trpljenja in smrti tisočih preprostih borcev, ki so se uprli Mussoliniju in Hitlerju iz sle po svobodi in pravici.” Ob tem ni podcenjeval vloge komunistov v partizanskem boju: “Kako uspešno je znal Tito iz začetne gverile organizirati udarno vojsko, zmožno kljubovati divizijam Wehrmachta, jasno govorijo visoke ocene, ki so jih dajali o njem ne samo Churchill in drugi državniki zahodnega tabora, temveč tudi njegovi najhujši sovražniki: nemški generali na terenu, Goebbels, Himmler in celo Hitler.”


Najbolj brano