Kje se konča avtobiografija in začne fikcija?

Po romanih Nowhere Man in Projekt Lazar ter Knjigi mojih življenj so ljubitelji slogovno razvejane literature Aleksandra Hemona, postavljene na prepih med avtobiografijo in fikcijo, v slovenščini dobili še prevod njegovega knjižnega prvenca Vprašanje Bruna.

Aleksandar Hemon(1964), ki je tik pred izbruhom vojne v Bosni januarja leta 1992 odšel v ZDA kot štipendist in tam ostal vse do danes, se je na ameriški književni zemljevid vpisal z zbirko kratkih zgodb Vprašanje Bruna (2000). Že v Sarajevu je začel z literarno kariero, a se je vse od prihoda v ZDA soočal s pisateljsko blokado. Ni več mogel pisati v materinščini, sčasoma pa je začel osvajati angleščino, skozi katero je lahko kanaliziral izkušnjo izseljenca, ki je vrsto let večinoma v Chicagu osamljen bíl plat zvona in se preživljal z vrsto priložnostnih del, kot najbolj suverenega pa se je počutil v vlogi čistilca stanovanj, lahko preberemo v Vprašanju Bruna.

Aleksandar Hemon je bil leta 2015 gost literarnega festivala Vilenica. (Foto: Andraž Gombač)

Novi Conrad?

V ameriški literarni krajini je požel številne hvalospeve z Vprašanjem Bruna, v katerem je v angleščini ponovno obudil like, ki so ga začeli obsedati že v Sarajevu (Alfonz Kauders, Richard Sorge), vključil pa še lik Josepha Proneka, s katerim je osvetlil tudi svojo izseljensko izkušnjo v ZDA. Ta je v njem prepoznala novega Josepha Conrada ali Vladimirja Nabokova, ki sta se priučila pisanja v angleščini in se kot izseljenska pisatelja uveljavila prav v anglosaksonskem svetu. Hemon Conrada kar nekajkrat vplete v Vprašanje Bruna. Že izbira imena Joseph in poljsko zvenečega priimka Pronek nista naključna, v knjigi večkrat omeni, da je film Apokalipsa zdaj Francisa Forda Coppole, ki ga je navdihnilo Conradovo Srce teme, njegov najboljši film, eno poglavje pa posveti tudi (izmišljenemu) srečanju s scenaristom te kultne mojstrovine. Iz otroštva se velikokrat spomni zajetne zbirke Conradovih del v domači dnevni sobi. Ta je bila nato zdesetkana, ker sta starša v stiski kar nekaj knjig porabila za kurjavo, po vojni resignirano ugotovi Hemon ob vrnitvi v Sarajevo.

Suh in odrezav humor

Vsa Hemonova dela so sicer prežeta z nekakšnim suhim, odrezavim humorjem, ne glede na to, da obravnavajo številne težke teme ... Ena najtežjih, poleg veliko prezgodnje smrti njegove drugorojenke, je zagotovo morija na jugoslovanskih tleh v devetdesetih letih in še posebej v Sarajevu, ki jo je med grozo in obupom nemočno spremljal v ZDA prek televizijskega zaslona.

Knjiga mojih življenj iz leta 2013, ki je prvo pravo Hemonovo avtobiografsko delo in v katerem se avtor ne skriva več za imenom Joseph Pronek, pa je skorajda nujno predbranje za Vprašanje Bruna, ob katerem se bralec pogosto vpraša, kaj je res in kaj ni, kateri lik je resničen in kateri ni. Med (deloma) izmišljenimi najbolj izstopa lik Alfonza Kaudersa, ki ga je Hemon “spočel” že v Sarajevu v eni od radijskih oddaj in mu v knjigi pripisal poznanstva od Stalina do Goebbelsa in Eve Braun, Josip Broz Tito pa si ga je bojda najbolj zapomnil po njegovem epskem prdenju.

Edini podatek, ki zagotovo drži, je ta, da je Kauders avtor Gozdarske bibliografije, 1900-1948. Že njegova otroška obsesija pa je bil Richard Sorge, eden najslavnejših vohunov na svetu, ki je navdahnil tudi Flemingovega Jamesa Bonda. Njegovo življenjsko zgodbo je Hemon skoraj z arhivsko natančnostjo rekonstruiral in jo vzporeja s svojimi otroškimi sanjarijami, da je vohun morda tudi pisateljev oče, sicer elektroinženir, ki pa je kar veliko po službeni dolžnosti potoval po svetu.

Tema, vseprisotna v vseh Hemonovih delih, pa je vprašanje neulovljive identitete. Tudi tu si najraje pomaga s humorjem, s postmodernistično satiričnim pastišem in tudi z mitomanstvom. V prvencu Vprašanje Bruna gre v tem pogledu najdlje v poglavju, v katerem skozi družinsko srečanje (Hemonijado) opisuje izvor družine Hemon in pride vse do Iliade.

---