Nona

V roke mi je potisnila zbledelo fotografijo in rekla: “Na, boš 'mel za spomin, ko me ne bo več.” Na njej nekoliko ostarela, lepo počesana, urejena ženska v naročju pestuje dete. Lepša obleka izdaja, da se je morda ravno vrnila iz mesta in je nekdo na hitro predlagal slikanje. Prednjo postavil cvetoč božični kaktus in eno njenih lepših geranij. Njen obraz svetleč, negovan. Otrok v rumeno-beli oblekici in kapici v njenem naročju, kot da spokojno spi. Dolge sence na robu fotografije. Sončen pozno zimski popoldan.

Otrok sem jaz. In ženska na fotografiji moja nona Lidija. Na pragu njenega doma v primorski vasici, na skrajnem zahodnem robu domovine. Letos bi imela sto let. Ni jih dočakala. Pred trinajstimi je po virozi, ki je najbrž prešla v pljučnico, umrla v šempetrski bolnišnici. Ko sem bil nazadnje pri njej, sem vedel, da je zadnjič. Ob odhodu me je zlomilo, saj je odhajala ženska, ki je globoko zaznamovala moje življenje.

Tega, kako smo si v Sloveniji zamislili oskrbo starih, me je bilo vedno v dno duše sram.

Večkrat sem bil pri njej v novogoriškem domu upokojencev. Tam je zadnja leta preživljala z nonotom. Ni bila več tista prava, občasno se je zgubljala v ponavljajoči se zgodbi, kako je kot mlado dekle peljala drva prodajat v Krmin. Dolge ure vožnje z volovsko vprego stran od domačega Kožbanskega kota. Prespati je morala. V hlevu se je stiskala ob vola in v strahu poslušala glasno prepevanje nacistov iz sosednje gostilne. Da ji ne bi hudega storili. Zdaj vem, kaj to pomeni. Rad sem prihajal k njej. A z neko grenkobo v srcu, da smo jo zadnja leta pustili v nekaj kvadratih.

Pila sva kavo. Neko črno žlobudro iz kavnega avtomata, ampak njej je bila všeč. Kavo je oboževala in rada je povedala, kakšen luksuz je imeti doma pravo kavo. Črno. S cukrom. Tudi nekaj lončnic za balkon sem prinesel in slike njenih otrok in vnukov za na steno. In radio. Da bi bila soba bolj podobna domu. In manj čakalnici. Ne pravim, osebje se je trudilo. A tega, kako smo si v Sloveniji zamislili oskrbo starih, me je bilo vedno v dno duše sram.

Pred leti mi je soseda pripovedovala, da se je pred nono lahko skril marsikateri vaščan. Obvladala je delo v gozdu, na njivi, v vinogradu, v hlevu, v kleti in v kuhinji. Rodila in vzgojila je pet otrok. Med vojno je ostala doma. Sama s taščo. Vodila kmetijo. Skrbela za prvi hčeri. Oskrbovala domačine v goriškem zaporu, kuhala partizanom in pod streli v daljnem Mostarju izgubila prvega moža. Njeno življenje je bilo garanje. Prenašala ga je stoično. Dostojanstveno.

Kot otrok sem bil veliko pri noni. Govorila je, da se je treba od mladih nog naučiti vsega, ker nikoli ne veš, kaj ti v življenju prav pride. Zjutraj sva si skupaj ščetkala zobe. Ona protezo, jaz mlečne. Se počesala. Namazala s Soleo. Za zajtrk mi je na maslu ocvrla najboljše jajce na svetu. Skupaj sva krmila živali, delala na njivi, prala perilo. Vedno sem imel drobno zadolžitev. Obiranje kamilice, pranje robčka, pobiranje jajc, mastenje koloradskih hroščev. Vključila me je in učila. Zanjo ni bilo moških in ženskih del. Znala je vse. Bila je dobra z ljudmi. Z domačini in furešti. Vseh ver in barv kože. In bilo je raznolikosti. Posebej med leti 74 in 78, ko so brigadirji gradili vodovod. Da je treba biti dober z ljudmi, je poudarjala. Seveda je imela tudi temne plati. Žalost in obup. Jezo in bolečino. A do nas, otrok, kaj več od kake “purcite beštje” ni prišlo.

Ta nostalgični, bledolični zapis je seveda idealizirana podoba none. Spomin ni zanesljiv. Je selektiven. Prečiščuje. Romantizira. Nastaja v času, ko smo se potni, razbijajočih src zbudili iz dolge more. Za naše stare ne skrbimo dobro.

Zgodba je kompleksna. Rezultat večgeneracijskega ponižujočega odnosa naše kulture do starosti in starih, sistemskega in strukturnega zanemarjanja s strani levih, desnih in sredinskih, iskanja ad hoc rešitev in bona fide in napak. Bile so možnosti narediti drugače. Domovi za starejše so samo kamenček v mozaiku. Temeljita analiza, sistemske rešitve, kulturna sprememba odnosa do starih. In počasi bo bolje. Zdaj se zavedamo. Glave skupaj in zavihajmo rokave, purcita beštja!


Preberite še


Najbolj brano