Še par vrstic

Cenjeni kolega Stefano Lusa je pod naslovom Par vrstic včeraj na tem mestu razmišljal o solidarnosti, čezmejnih odnosih, spoštovanju in dialogu. In par vrstic ponavadi kliče po še par vrsticah. Prav tako včeraj se je na goriški Trg Transalpina, tisti, ki čez mrežo meji na novogoriški Trg Evrope, pripeljalo vojaško vozilo z dvema mladima vojakoma. Postavila sta se na rob mozaika, ki je nastal ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, in mirno opazovala okolico. Pod maskama sta se smehljala domačinom, ki so jima ponujali češnje. Prijazna fanta nista nikomur hotela nič hudega, zdelo se je, kot da sta malo v zadregi. Po nekaj minutah sta sedla v vozilo in se odpeljala naprej. Njuno mesto ob zgodovinskem kamnu s številko 57/15 je prevzela živahna druščina domačinov - počil je šampanjec in čez mejo je potoval kos torte. Praznovali so rojstni dan.

Italijanski vojaki, ki jih je te dni videti na več obmejnih točkah, so v regijo prišli, da bi preprečevali ilegalne prehode meje. Po tako imenovani Balkanski poti so se po začasnem zatišju, ki ga je povzročila epidemija koronavirusne bolezni, spet začeli premikati ljudje. Poostren nadzor meje ima svoje racionalne razloge. Tako kot jih je imelo omejevanje gibanja ljudi med državami v času epidemije. Ampak vseeno: mreža čet trg in za njo, vojaki s puškami, betonske ovire čez ulice, da, tudi tiste znamenite skale sredi ceste preprosto niso več moja Evropa.

To, da smo vzpostavili prostore razmisleka, da smo vzgojili ljudi s širino duha, je v vedno bolj zapletenem in vedno bolj nevarnem 21. stoletju veliko trdnejše od vsakega betona.

Danes se lahko, no, vsaj upajmo, Koprčan in Novogoričanka odpravita na kavo na Veliki trg in na Korzo kupit novo torbico. Čez nekaj dni, morda, bosta Tržačanka in Goričan lahko prišla k frizerju, na kosilo in po bencin. V nekaj tednih se bo zmeda na evropskih notranjih mejah razpletla in življenje se bo vrnilo v bolj ali manj ustaljene tirnice. Ampak ostal bo grenak priokus. Nekaj idealistov je v tednih karantene ponavljalo mantro, da nam bo ta izjemna izkušnja, ki je nismo pričakovali, nekoliko spremenila miselno obzorje. Da smo se bili prisiljeni ustaviti in razmisliti, se poglobiti vase, poiskati stvari, resnice in ideje, ki res štejejo. Če je komu uspelo v teh nekaj tednih postati malo boljši in srečnejši človek, odlično, naj ga še naprej spremlja blagoslov. Ampak o doseganju kakšne kolektivne modrosti ni ne duha ne sluha.

Evropska unija je na koncu sicer našla moč za solidarnost in enotnost, ampak njene članice so z nagonskim odzivom na krizo pokazale, da politiki še vedno vladajo stare antivrednote: strah, maščevalnost, nezaupljivost do vsega in vseh, populizem z vsemi svojimi črnobelimi sodbami in nevarnim posploševanjem. Zapiranje meja, nadzor nad posamezniki, maskirne obleke in veliko, veliko betona in železa so še vedno najbolj priročni odziv na vsako krizo. Ob pogledu na dogajanje v Združenih državah Amerike, kjer zvezna vlada grozi z aktivacijo vojske po prastarem zakonskem določilu, se človek zato vpraša, koliko strahu in betona nas v resnici še čaka.

Bistvo vseh ukrepov, pred katerimi kot odgovorni državljani sklanjamo glave, naj bi bilo v svobodi in varnosti. Kar nas pripelje nazaj k včerajšnjim nekaj vrsticam. V dnevnem časopisu, ki izhaja v Kopru v slovenskem jeziku, je pripadnik italijanske narodne skupnosti v slovenski Istri, novinar radijskega programa, ki v Sloveniji oddaja v italijanskem jeziku, stopil v bran svojemu poklicnemu kolegu, pripadniku slovenske narodne skupnosti v Italiji in odgovornemu uredniku dnevnika, ki v Trstu izhaja v slovenščini. To sta v resnici varnost in svoboda. To, da smo vzpostavili prostore razmisleka, da smo vzgojili ljudi s širino duha in evropskimi vrednotami, zavezane humanizmu in človekovim pravicam, je v vedno bolj zapletenem in vedno bolj nevarnem 21. stoletju veliko trdnejše od vsakega betona.


Preberite še


Najbolj brano