“Koronski” nadomestek za jazz koncert v živo

Tudi oskarjevec Damien Chazelle je klonil pred čarom režiranja televizijske serije. Najverjetneje najbolj odločilen dejavnik pri tem je bila tema serije - izmišljeni pariški jazz klub, poimenovan The Eddy, v katerem izjemno talentirani jazzovski pianist in skladatelj Elliot Udo sestavi sanjski glasbeni kolektiv. Nenadna smrt solastnika kluba Farida pa zasedbo in prizorišče postavi pred hudo preizkušnjo.

Glasbena brata Elliot Udo (André Holland) na klavirju in Farid 
(Tahar Rahim) v objemu žene Amire (Leila Bekhti).
Glasbena brata Elliot Udo (André Holland) na klavirju in Farid (Tahar Rahim) v objemu žene Amire (Leila Bekhti). 

Faridova (Tahar Rahim) smrt je bila za Elliota (André Holland), ki je dotlej imel le vlogo kreativnega vodje, trenutek popolne streznitve. Primoran se je bil soočiti z realno situacijo v klubu in kmalu je ugotovil, da je bil Farid, njegova sorodna glasbena duša, očitno vpleten v nečedne posle, ki bi omogočili nemoteno finančno delovanje kluba. Elliotu se v Parizu pridruži še problematična in precej avtodestruktivna 16-letna hči Julie (Amandla Stenberg), vse bolj na trhlih temeljih pa je tudi njegova ljubezenska zveza z glavno pevko zasedbe Majo (Joanna Kulig), ki se prav tako bori s svojimi demoni.

Neizmerna ljubezen do jazza

Ni velika skrivnost, da je poleg filma druga največja ljubezen Damiena Chazella jazz. Njegovi prvi trije celovečerci (Guy in Madeline na klopci v parku, Ritem norosti, Dežela La La) so se vsi vrteli okoli te glasbene zvrsti. V najboljšem filmu iz omenjene trojice, Ritmu norosti, ki naj bi ga deloma navdihnila tudi njegova izkušnja iz glasbene šole, je najboljše pokazal, kako lahko glasba brezkompromisno prevzame glavno vlogo in diktira dogajanje v filmu. Tudi v Eddyju so najboljši tisti deli, ko so v ospredju glasbeni nastopi, ki jih je k sreči veliko, veliko slabše pa se je scenarist Jack Thorne (Shameless, Skins) odrezal pri orisu zakulisnega dogajanja v klubu in izven njega. Chazelle je sicer režiral samo prva dva dela, v katerih je glasba precej v ospredju, njegovi nasledniki (Alan Poul, Houda Benyamina in Laïla Marrakchi) pa so nadaljevali v Chazellovem duhu.

Thorne se je odločil v vsakem delu osemdelne nadaljevanke posvetiti enemu najbolj izstopajočih likov, povezanih s klubom, vendar si je prav s to odločitvijo zadal preveč ambiciozno nalogo, ki ji ni bil kos. Zaplet z umorom Farida in njegovim kriminalnim ozadjem, ki se razpotegne čez vse dele, je precej naivno in neprepričljivo izpeljan, zelo ohlapno je prikazana glavna težava, s katero se sooča kontrabasist Jude, med Elliotom in Majo ni nobene kemije, še najbolj zanimiv pa je odnos med Julie in natakarjem iz kluba Simom, s katerim spoznava najbolj multikulturne in zapostavljene predele Pariza. Eddy namreč ni allenovska turistična razglednica Pariza, ampak vpogled v multikulturno nedrje Pariza skozi glasbo.

Plejada vrhunskih glasbenikov

Najboljši adut Eddyja sta tako nedvomno glasba in režija. Glasbo sta spisala Glenn Ballard (avtor nekaterih pesmi Michaela Jacksona in avtor vseh skladb albuma Alanis Morisette Jaged Little Pill) in Randy Kerber, ki je med drugimi sodeloval z Leonardom Cohenom, Whitney Houston, Celine Dion in Annie Lennox, če naštejemo zgolj peščico, na področju filmske glasbe je odigral več klavirskih solaž, na primer v filmih Lincoln in Moje življenje z Liberacejem, v The Eddyju pa je stopil tudi na igralsko pot in odigral vlogo pianista zasedbe.

Eddyjeva zasedba sicer skriva še številne priznane glasbenike. Na trobenti je Ludovic Louis, ki je bil deset let član skupine Lennyja Kravitza, na kontrabasu je Damian Nueva Cortes, ki izhaja iz zelo znane kubanske glasbene družine, na bobnih pa je zelo talentirana hrvaška bobnarka Lada Obradović. Edinole Kuligova ni profesionalna glasbenica, temveč igralka, ki je nase doslej najbolj opozorila v dramah Pawla Pawlikowskega (Hladna vojna, Ida) ter Holland, ki je najbolj izstopal v seriji Kirurg in filmu Mesečina.

Vse skladbe, ki jih slišimo v nadaljevanki, so odigrane v živo in odločilno prispevajo k pristnosti. K slednji je pripomogla tudi odločitev, da nadaljevanko posnamejo na filmski trak. Veliko je bližnjih planov, kamera z roke zelo dinamično sledi dogajanju, skorajda bi lahko dejali, da ponekod po jazzovsko improvizira. Skratka, četudi The Eddy ni niti najmanj prepričljiv v kriminalni zgodbi v ozadju, utegne biti ljubiteljem jazza ter multikulturnih pariških stranpoti precej po godu.


Najbolj brano