Utišani glas svobode in demokracije

Po krivici spregledano delo o Julianu Assangeu, ki je zamajal imperij in predstavlja globalni boj za novo ureditev razmerij med ljudstvi in njihovimi vladajočimi, je zdaj na voljo tudi v slovenskem prevodu.

Julian Assange (1971) je že eno leto, od lanskega maja, v zaporu Belmarsh v Veliki Britaniji, kjer čaka na sojenje, ki bo določilo, ali naj ga britanske oblasti predajo ameriškim, kjer mu želijo soditi za ogrožanje ameriške nacionalne varnosti.

Leta 2010 je z založbo Canongate Books podpisal pogodbo, v kateri se je zavezal, da bo napisal knjigo, ki bo deloma knjiga spominov in deloma manifest, vendar je postala preveč osebna, zato je želel pogodbo razveljaviti. Založba je sicer brez njegovega dovoljenja leta 2011 objavila prvi osnutek, naslovljen Neavtorizirana avtobiografija, saj je Assange s predujmom za knjigo plačal svoje odvetnike.

Rodil se je leta 1971 v Townsvillu na severu avstralske države Queensland. Že kot mladostnik je pokazal veliko zanimanje za računalnike. Kakor je sam zapisal v avtobiografiji, je zanj pravo računalniško razodetje nastopilo z modemom, ki je računalnik povezoval z omrežjem, uporabnika pa s preostalim svetom, kar je prineslo tudi visoke stroške mednarodnih klicev, a so bili nekateri njegovi prijatelji izurjeni v manipuliranju s telefonskimi linijami: “O prvih računalniških hekerjih kroži veliko nesmiselnih prepričanj, denimo, da so kradli denar iz bank. Toda večino hekerjev, ki sem jih poznal, je zanimalo le to, kako priti do nekaj brezplačnih telefonskih impulzov.”

Assange je WikiLeaks ustanovil leta 2006 z željo po mediju, ki si ga ne lastijo vlade in korporacije, ampak bo “zahteval sodelovanje osrednjih medijev v prizadevanju za objave gradiv, ki bodo vodile k večji pravičnosti”. Zanj je prejel novinarsko nagrado Marthe Gellhorn za leto 2011, saj je “javnosti ponudil več, kot si lahko predstavlja večina novinarjev: izrekanje resnice, ki je dalo moč ljudem po vsem svetu”.

Na WikiLeaksu je objavil številne dokumente, kot na primer o ameriškem priporu Guantanamo Bay na Kubi in o ameriških vojnah v Iraku in Afganistanu. Assangeev padec se je začel v trenutku, ko se je začel dogovarjati z novinarji in uredniki britanskega Guardiana, ameriškega New York Timesa in nemškega Spiegla za objavo gradiva vojaških dokumentov. “Vsi smo želeli, da bi se prva objava v vseh treh publikacijah pojavila istočasno,” beremo v knjigi. “Toda dejansko bi New York Times moral prevzeti vodstvo, saj bi po našem mnenju tako najbolje zavarovali informatorje.”

Toda New York Times je imel drugačno agendo: želel je, da WikiLeaks kot prvi objavi gradivo. “To je bilo zgolj del njihove strategije - skriti se za hrbet odpadniške organizacije in zgolj povzemati njene zgodbe,” pojasnjuje Assange. “Bill Keller, glavni urednik, se je lahko še tako napihoval od samozavesti, a v resnici ni premogel poguma, da bi izrazil svoja novinarska prepričanja, in bal se je Pentagona.”

Neavtorizirana avtobiografija Juliana Assanga poleg zgodb iz njegove mladosti predstavi tudi številne mednarodne dogodke, ki bi jih politika najraje pometala pod preprogo, zato da o njih širša javnost ne bi nikoli izvedela. Pod vprašajem je novinarska svoboda. Po vsem svetu že več let opazujemo diskreditacije novinarskega dela, celo umore novinarjev, ki so tvegali, da bi razkrili resnico. Tajnost, nadzor nad informacijami in grožnje so čedalje pogosteje uporabljena sredstva, s katerimi politika ohranja oblast z namenom kopičenja kapitala. Ravno zato je pomembno, da novinarji ohranijo svoj suvereni položaj in motrijo oblast, saj le tako politika nikoli ne bo dobila popolnega nadzora nad informacijami. Cilj doseganja pravice s pomočjo transparentnosti je najstarejša tradicija novinarstva in temelj za resnično demokracijo.

---