Na valovih uspeha

Tantadruja za igro prejme Jurij Drevenšek za vlogo radijskega novinarja v uprizoritvi drame Na valovih Saše Pavček v režiji Alena Jelena ter koprodukciji Slovenskega stalnega gledališča Trst in ŠKUC gledališča v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana.

Bil je tako prikupno zmeden …” zaljubljeno dekle prepeva v zimzeleni slovenski popevki. Prikupno zmeden se svetovni operni divi sprva kaže tudi mladi novinar, ki jo intervjuva v tesnem kletnem studiu nacionalnega radia. Jurij Drevenšek na malem odru tržaškega gledališča premišljeno in občuteno stopnjuje intenzivnost svoje vloge: spočetka je navidez neroden, utrujen, naiven, v zadregi se smehlja, beseda se mu zatika, docela je podrejen gostji, ki ji laska s hvaljenjem njenega mojstrstva, njene edinstvene umetnosti,” so zapisali člani žirije. “Drevenšek v duelu s prav tako gostujočo soigralko Barbaro Cerar vešče vodi igro mačke - pravzaprav mačka - in miši. Postopoma, načrtno in nezadržno razgalja zlaganost in pokvarjenost vzvišene, vase zagledane, zaslužkarske, nemoralne pevke, v off-u in čedalje uspešneje tudi v etru odstira njeno zamolčano preteklost. Vešče jo zapelje v oster besedni spopad, med katerim se intimna bolečina nerazdružno preplete z aktualnimi družbenimi temami, od posledic jugoslovanske vojne in umetnikove družbene odgovornosti do rumenosti medijev, prekarnosti v novinarstvu in zastrte ksenofobije. V novinarjevem skrivnem arzenalu so drobne, vendar zbadljive, z ironijo in sarkazmom nabite pripombe, nabrušena vprašanja, s katerimi seka vse globlje v pevki neprijetna, tudi mučna poglavja, seže celo po prevari, laži – s katero pa krči pot k resnici in njeni sestri katarzi. Drevenškov register je širok, njegov zgovorni molk se učinkovito prepleta s skrbno odmerjenimi besedami, od tihih in jecljavih do gromkih in besnih, tako da pred gledalci druga za drugo padajo maske in prepričljivo zaživi ranjeni novinar s svojim peklenskim načrtom. Drugače povedano: igralec odlično igra tistega, ki odlično igra,” sklene žirija svojo utemeljitev.

O kreaciji lika, razpetega med sencami aktualnih dilem, krhkostjo in motivacijami mladega človeka, je nagrajenec povedal: “Z novinarjem Luko Bizjakom imava specifičen odnos. Neka čudna pripadnost in ljubezen, distanca do ljudi, potlačena jeza in kljubovanje tvorijo najino skupno pot. Priznam, da me je zelo pritegnil, ko sem prvič prebral dramo, in prvi vtis je tudi običajno tisto, na kar se največkrat zanesem, še posebej pred začetkom dela in takrat, ko se v procesu dela izgubim oziroma podvomim o svojem delu. Kar se mi je seveda zgodilo tudi z Luko. Je pa v tem primeru brezpotje trajalo kratek čas, predvsem po zaslugi odlične kreativne ekipe. Da lahko celotno predstavo odigraš z Barbaro Cerar, je itak privilegij, da pa te v dvorani spremljajo in vodijo ljudje, kot so Alen Jelen, Barbara Zemljič, Sandi Jesenik, Darja Hlavka Godina, Tina Kolenik, Davide Cocetta ter Barbara Rogelj, je pa sploh balzam za igralca. Delo na predstavi je vseskozi potekalo na lep, umirjen način, in kar mi je najbolj ostalo v spominu, so naša posedanja, vključno s tehnično ekipo predstave, na stopnicah pred vhodom v SSG po večernih vajah in klepetanje ter smejanje. O občutkih ob prejemu nagrade pa lahko povem samo, da sem bil najprej zelo presenečen, ko sem bil obveščen o prejemu, ker je bilo to moje prvo sodelovanje s SSG Trst in res nisem ničesar pričakoval, potem pa sem seveda bil zelo vesel. Tako da se v bistvu lahko samo zahvalim Saši Pavček za hvaležno vlogo, umetniškemu direktorju Danijelu Malalanu za zaupanje in vsem zaposlenim v tem gledališču za lep sprejem in proces dela.”

---