Jutro. Kava. Ptičje petje. Časopis.
Danes je trinajsti maj. Minili so štirje dnevi, od kar smo se spominjali obletnice konca druge svetovne vojne, zmage nad nacifašizmom in dneva Evrope. Danes je sreda. Pred 75 leti pa je bila 13. maja nedelja. Skoraj si je težko predstavljati. V sredo so svetovne naslovnice in radijske postaje razširile vest, da je konec šestletne vojne, ki je umorila na milijone ljudi. V nedeljo je izšla prva številka Primorskega dnevnika.
Časopis seveda ni zrasel iz nič. Rodil se je iz boja za slovensko besedo na Primorskem, iz trmastega vztrajanja generacij, iz kulturne in gospodarske moči Trsta, mesta, ki ga je vloga edinega pristanišča v kopenskem imperiju za nekaj desetletij spremenila v svojevrstno metropolo.
Mukoma se spominjamo resnice, ki jo v manjšinskih medijih lahko preberemo vsak dan, če le hočemo: Evropa je celina različnosti in unija živi le kot zveza ljudi.
Časopis tudi ni prišel v prazen prostor. Prišel je med ljudi, ki so pravkar prestali hudo preizkušnjo in so jih, pa četudi tega takrat morda niso vedeli, čakala še leta težav: političnih konfliktov, nasilnih dogajanj, prebujenega sovraštva, predsodkov, zamer in soočanja s pomembnimi odločitvami velesil, ki so pokrajine ob Jadranskem morju in pod Kraškim robom, njihovo zgodovino, prebivalce, posebnosti in dragocenosti brez velikega oklevanja kot figure prestavljale na šahovnici globalnih političnih interesov.
Časopis in njegov čas sta vedno med seboj neločljivo povezani enoti. Primorski dnevnik svojih 75 let praznuje sredi krize. Ki še zdaleč ni tako huda, kot je bila tista leta 1945. Dobro. Ljudje ne smejo ali ne morejo iz hiš, nihče ne ve natančno, kako se lahko giblje v obmejnem prostoru, čez noč vznikajo žice in barikade, med Italijani in Slovenci letijo zmerljivke in žaljivke zaradi tankanja na bencinskih črpalkah, obiskovanja nakupovalnih centrov in ponujanja hamburgerjev. So vzporednice, ampak za naše none in nonote, ki so preživeli viharje, bi bili epidemija in karantena le blaga sapica.
Kljub temu so časopisi, Primorski dnevnik med njimi, v tej krizi na preizkušnji. Na eni strani smo si v preteklih mesecih še težje kot sicer predstavljali dneve brez novic. Ritual jutranjega časopisa ob kavi je mnogim pomagal normalno začeti sicer nenormalne in prazne dni. Branje spletnih novic je povečevalo občutek varnosti, v nas krepilo prepričanje, da imamo, pa čeprav je svet zavil na nepredvideno pot, razmere še vedno pod nadzorom. V poplavi teorij zarote, strašenja, šarlatanstva in manipulacij, so bile ključnega pomena zmerne in verodostojne novice, podpisane z znamko, ki ji ljudje lahko zaupajo. In Primorski dnevnik vsekakor je taka znamka.
Na drugi strani so krizo izkoristili glasovi, ki trdijo, da so mediji dinozavri. Da utrip sodobnega sveta uravnava twitter, da je širok tok digitalnih informacij edino, kar šteje, in da je najbolje, če novinarji svojo posredniško vlogo kar predajo. V Sloveniji, kjer se v valovih pojavljajo pozivi po ukinitvi RTV naročnine, kar bi pomenilo smrt za javne televizijske in radijske programe, tudi manjšinske, je podobnega mnenja celo predsednik vlade. Ki je ravno te dni na uradnih vladnih straneh napisal, da novinarje, ki so se oklicali za sedmo silo, nato za četrto vejo oblasti in nazadnje za moralnega razsodnika “vse težje prepoznavamo kot nekaj dobrega, saj v resnici niso več ne eno ne drugo ne tretje.”
Ko se za nekaj dobrega, zelo dobrega, prepozna časopis slovenske narodne skupnosti v Italiji, nihče ne misli na vlogo moralnega razsodnika. In kolegi na Tržaškem, Goriškem in Videmskem si takšne vloge gotovo ne jemljejo. Vse od tiste majske nedelje vsak dan pišejo zaradi svojih rojakov. In malo zaradi Evrope, ki v časih krize ječi ob na novo vzpostavljenih mejah in se le mukoma spominja resnice, ki jo v manjšinskih medijih lahko preberemo vsak dan, če le hočemo: Evropa je celina bogastva različnosti. Evropska unija bo preživela le, če bo zveza ljudi.