Dve želji ob prazniku
Danes je dan, nabit z zgodovino. Najprej je leta 1945 Nemčija na predvečer 9. maja v poveljstvu sovjetskih sil v Berlinu podpisala brezpogojno vdajo, s čimer se je v Evropi končala druga svetovna vojna. Že pet let kasneje pa je francoski zunanji minister Robert Schumann predstavil deklaracijo, ki je predvidevala poenotenje evropske proizvodnje premoga in jekla, s čimer je zasejal seme, iz katerega so zrasli Evropska unija, schengen, evro in vse, kar danes razumemo pod pojmom “Evropa”.
Za domačo rabo danes, ko ponovno tuhtamo, kdo je bil med drugo svetovno vojno na pravi strani zgodovine, je nemara še najbolj pomemben podatek, da sta bili med prvimi podpisnicami sporazuma o Evropski skupnosti za premog in jeklo ob Belgiji, Italiji, Luksemburgu in Nizozemski tudi Francija in ZRN. Državi torej, ki sta še pred dobrimi petimi leti vsaka na svoji strani bojevali dotlej najhujšo vojno v zgodovini. V imenu napredka in sožitja sta bili sposobni preseči vse zgodovinske antagonizme.
Ob osamosvajanju je bilo pogosto zavzemanje za evropske vrednote in politično kulturo. A nam je pri njunem prevzemanju nemara še najbolj spodletelo.
Robert Schuman bi bil v današnji Sloveniji precej verjetno politični obstranec, sanjač, ideja preseganja nasprotij za potrebe boljšega življenja vseh nam je namreč še vedno precej tuja. Preštevanje naši-vaši je še vedno najpogostejše sredstvo (samo)identifikacije, nasprotja pa se presegajo le ob obetu lastne koristi. Za te potrebe se še dovčerajšnja zaklinjanja pozabijo zlahka, vse drugo nas zanima manj.
Ob osamosvajanju pred tridesetimi leti je bila pogosta fraza zavzemanje za evropske vrednote in politično kulturo. A nam je pri njunem prevzemanju nemara še najbolj spodletelo. Če smo za potrebe vstopa v članstvo v Uniji vestno zaprli vseh dvajset in toliko poglavij, če smo za potrebe prevzema evra v red spravili javne finance in če smo za potrebe vstopa v schengen uredili nadzor na mejah, smo vprašanje, kako v javnosti živeti drug ob drugem, pustili povsem ob strani. Šlo je od slabega k še slabšemu, pred dvajsetimi leti smo mislili, da nižje ne gre, a smo živeli v utvari. Politika in javna razprava še nikdar nista bili na tako nizki ravni. In če bi ob prazniku imeli le eno željo, bi si veljalo zaželeti, da bi ob novi okrogli obletnici - 80 let konca vojne in 75 let začetkov evropskega združevanja - drug ob drugem živeli manj zagrenjeno in popadljivo, bolj sproščeno in odprto. Bi šlo?