Osebnost Primorske: HVALA vsem, ki pomagajo
Čas epidemije koronavirusa si bomo zapomnili predvsem kot čas, ko lahko z res veliki črkami zapišemo besedo HVALA vsem tistim, ki nam omogočajo varno življenje, pomagajo, da je strah manjši ali skrbijo, da je naša duša polna radosti.
Osebnosti Primorske mesec aprila, ki jim izrekamo velik HVALA so:
(z leve) Darko Volk, Vanja Kosmina Novak, Katja Pegan in Matjaž
Poniž.
V aprilu smo Primorske novice, Radio Koper, Televizija Koper, Primorski dnevnik in Radio Trst A Osebnost Primorske spet, že drugič, pripravili času epidemije primerno in akcijo posvetili njim, ki skrbijo za nas. Naš hvala, tudi tokrat torej brez glasovanja, gre v aprilu ljudem z domišljijo in voljo pomagati, zdravstvenemu osebju, kulturnikom, ki polnijo našo dušo in prostovoljcem med nami.
Vanja Kosmina Novak: Vedno na strani medicinskih sester
Koprski zdravstveni dom je ena redkih ustanov z vstopno točko za covid-19, kjer med zaposlenimi doslej ni bilo nobenega obolelega. Zasluga gre dobremu in predanemu delu medicinskih sester, zdravnikov in ostalega osebja. Med tistimi najbolj izpostavljenimi je že od prvega dne tudi pomočnica direktorja za zdravstveno nego Vanja Kosmina Novak.
Vanja Kosmina Novak: “e bolj cenjene.” (foto: Tomaž Primožič/FPA)
V času, ko nam je koronavirus ukazal, naj ostanemo doma, je Vanja Kosmina Novak v zdravstvenem domu sprejemala domnevno okužene in se tako znašla sredi izrednih razmer, ki sta jih povzročila vidno bolna moška, ko sta prekršila vsa navodila in samovoljno zakorakala v koprski zdravstveni dom.
“Potrebno se je bilo hitro odzvati, predvsem pa pravilno. To je bilo še na začetku, ko smo se vsi še lovili z navodili, ukazi in priporočili, tako pacienti kot mi. Verjamem, da je nekdo, ki je dal napačne podatke, to storil zato, ker je bil v stiski. Nekaj nas je bilo izpostavljenih in do izvidov smo bili v samoizolaciji. Ni bilo prijetno, predvsem sem takrat razmišljala, kaj vse bi potegnilo za seboj, če bi bili izvidi pozitivni in bi nenadoma moralo veliko sodelavcev ostati doma. Na srečo so bili negativni,” Vanja Kosmina Novak opiše trenutke negotovosti ob stresni izkušnji, ki jih je s sodelavci doletela 10. marca.
“Dobro zdravstveno varstvo in dobra medicina ne obstajata brez izobraženih, delovnih in predanih medicinskih sester. Želim si, da bi bile bolj cenjene.”
Veliko potrpljenja in pravilna komunikacija
Ljudje so nato postali bolj disciplinirani in tudi osebje se je naučilo nepopustljivosti, natančnega izpraševanja in usmerjanja pacientov. “V nekih trenutkih je to bilo zelo težko. Ljudje, ki mislijo, da potrebujejo zdravnika, so v stiski in so pripravljeni narediti marsikaj. Od vseh mojih sodelavcev, predvsem od medicinskih sester, ki so prve na udaru in pogosto strelovod za nezadovoljstvo in slabo voljo pacientov, je bilo potrebno veliko potrpljenja, odločnosti in pravilne komunikacije,” pravi Vanja Kosmina Novak, ki je imenovanja za aprilsko osebnost Primorske vesela zlasti zato, ker želi, da zdravstvena nega postane bolj videna in bolj cenjena. “Dobro zdravstveno varstvo in dobra medicina ne obstajata brez izobraženih, delovnih in predanih medicinskih sester. Želim si, da bi bile bolj cenjene,” poudari.
“Ljudje, ki mislijo, da potrebujejo zdravnika, so v stiski in so pripravljeni narediti marsikaj.” (foto: Tomaž Primožič/FPA)
Negotovost ob rahljanju ukrepov
Rahljanje ukrepov zoper širjenje epidemije spremlja z določeno mero zaskrbljenosti: “Na neki način se tega bojim. Tako kot sta bila postavljanje ukrepov in njihovo izvrševanje za vse nas nekaj novega, se tudi opuščanja ukrepov učimo prvič. Kaj se bo zgodilo? Bo drugi val? Kje bodo žarišča? Tega nihče ne ve. Upajmo, da novega vala okužb ne bo. Vsekakor je zelo pomembno, da okužbe ohranimo izven zdravstvenih ustanov.”
Čeprav so krizne razmere zaradi širjenja okužb zlasti v prvih tednih od zdravstvenih delavcev tako kot povsod po Sloveniji tudi v Kopru terjale izjemne napore in delo tako rekoč brez urnika, je Vanja Kosmina Novak v minulem obdobju prepoznala tudi nekaj pozitivnega. “Ker prostega časa nismo mogli porabiti drugje, smo se lahko posvetili drug drugemu in sebi.”
Matjaž Poniž: Hvaležnost ljudi ga vedno gane
Matjaž Poniž je po poklicu gostinec, zaposlen je kot redar v koprski občini, njegovo srce pa bije za prostovoljstvo. Od leta 2013 sodeluje s koprskim Rdečim križem kot prostovoljni bolničar. Od 11. marca do 14. aprila je bil koordinator na merilni točki mejnega prehoda Škofije, kjer je ekipa 24 prostovoljcev iz Izole, Kopra in Pirana dežurala 24 ur na dan.
Matjaž Poniž (foto: Ilona Dolenc)
Želja pomagati človeku se je v Matjažu Ponižu prebudila z rojstvom sina pred 15 leti. Najprej je postal krvodajalec, pred sedmimi leti pa se je pridružil bolničarjem Rdečega križa (RK).
Ob izbruhu epidemije je mesec dni na mejnem prehodu Škofije z ekipo prostovoljcev meril temperaturo potnikov, ki so prehajali državno mejo. Sprva so opravili 1700 do 1800 meritev na dan, v aprilu pa med 500 in 600. “Presenečeni smo bili, da je le približno pol odstotka ljudi, ki so prišli na mejo, imelo povišano temperaturo,” pove. Vozniki in potniki so prve dni negodovali nad meritvami in jim nasprotovali, kasneje so jih sprejeli kot običajno prakso. “V začetku vozniki niso bili navajeni na maske za lastno zaščito. Proti koncu meritev je skoraj vsak imel masko, stopil iz vozila in dovolil, da smo mu izmerili temperaturo,” opisuje Poniž.
Matjaž Poniž kot prostovoljec Rdečega križa vozi hrano in zdravila, ki jih želijo posamezniki dostaviti svojcem na hrvaški in italijanski strani meje. (foto: Ilona Dolenc)
Izgovorov dovolj za knjigo
Kot pravi, so v mesecu dni merjenja temperature slišali toliko izgovorov voznikov, zakaj morajo čez mejo, da bi lahko napisali knjigo: “Najpogostejši je bil 'grem natočit gorivo in po cigarete na vašo stran', pa čeprav to ni bilo dovoljeno. Pa 'grem pomagat noni, ki živi tam nekje', a naslova ni bilo. Tudi 'nekaj sem pozabil in moram iti iskat'. Se je pa to zelo zmanjšalo, ko je italijanska vlada uvedla karanteno in so italijanski organi nadzirali svoje potnike. Vsakega, ki smo zavrnili zaradi neupravičenega prehoda meje, so tudi oni obravnavali in mu zaračunali.”
V delo so bili vpeti 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zanje sta skrbeli koprski policijska uprava ter uprava za zaščito in reševanje. Počivali, jedli in preoblačili so se v bivalnikih. “Tople hrane nam ni manjkalo, niti kave, ki smo jo najbolj potrebovali. Kakšen priboljšek smo dobili celo od voznikov, ki smo jim merili temperaturo, tako da smo vzdrževali ustrezno raven sladkorja v krvi,” se pošali.
“Največja nagrada, ko pomagam ljudem, je občutek, do katerega te pripeljejo nasmejan obraz, iskren stisk roke in zahvalno sporočilo čez kakšen dan, kar me zelo gane.”
Solidarnost premaguje meje
Sodelovanje in solidarnost prostovoljnih bolničarjev v dneh epidemije premagujeta meje, RK Koper se je povezal z Bujami in Trstom. “Združili smo se v verigo prostovoljcev. V Istri je veliko razdeljenih družin, ko so recimo otroci v Trstu, starši pa v Bujah. Pokazala se je potreba po oskrbi starostnikov, do katerih svojci z druge strani meje niso mogli priti. Začeli smo prevažati hrano, nato pa še zdravila. Mi pripeljemo stvari do meje, z druge strani jih prevzame bolničar iz druge države,” opiše verigo.
Kot prostovoljec je bil Poniž že nagrajen z bronastim znakom Civilne zaščite in z nazivom naj zaposleni v javni upravi. “Največja nagrada, ko pomagam ljudem, je občutek, do katerega te pripeljejo nasmejan obraz, iskren stisk roke in zahvalno sporočilo čez kakšen dan, kar me zelo gane,” sklene.
Katja Pegan: Teater so uspešno preselili na splet
Tako rekoč v kostumih je igralce Gledališča Koper presenetila novica, da se dvorane po vsej državi zapirajo. Kolektiv na čelu z direktorico Katjo Pegan se je na nove razmere odzval hitro in domiselno. Na splet (v živo!) niso preselili le dveh predstav iz repertoarja, temveč tudi Cankarjeve drame v pomoč maturantom, pravljice za otroke in še mnogo drugega.
Koprski teater je prvi in v največjem obsegu v kriznem času svojo dejavnost prilagodili spletnemu občinstvu. Zaradi truda celotnega kolektiva publika ni pozabila, da je gledališče nekaj čarobnega, in zato si Gledališče Koper zasluži imenovanje za osebnost Primorske meseca aprila.
Katja Pegan pred zaprtim Gledališčem Koper, ki je v minulih dveh mesecih uspešno zaživelo na spletu. (foto: Ilona Dolenc)
“Ostali smo skupaj”
“Vsi se spomnimo 9. marca, ko bi morali igrati Norčije v spalnicah, a se je nenadoma zgodilo nemogoče. Meje so bile zaprte in nismo mogli dobiti igralke iz Trsta, kjer je bila uvedena karantena, vladala je panika ...” direktorica Katja Pegan opiše, kako so v teatru dočakali “korona” čas in z njim povezane prepovedi.
A se kljub začetni zaprepadenosti kolektiv niti za trenutek ni razpustil. “Mi smo se kar preselili na internet. Bili smo zelo hitri. Z odlično ekipo sodelavcev smo si iz dneva v dan izmišljevali nove naloge, kar je nato preraslo v čudovito zgodbo o uspehu. Ne bi rekla, da smo stopili skupaj, temveč smo ostali skupaj,” je zadovoljna Peganova.
“Biti igralec pomeni dati sebe, svoje telo, svojo glavo na razpolago neki večji stvari, ki se ji reče literatura, umetnost. Ki naslavlja ljudi in pomaga živeti.”
Na facebook strani in youtube kanalu Gledališča Koper mrgoli posnetkov pesmic in pravljic, ki jih igralci berejo za najmlajše. Uvedli so branje maturitetne literature in beril za osnovnošolce. Stik z občinstvom ohranjajo tudi prek spletne nagradne igre, v kateri postavljajo vprašanja o imenih režiserjev in igralcev ter drugih podatkih o minulih predstavah. Posamezne člane kolektiva v rubriki Športna sreda predstavlja igralec Luka Cimprič, ob sobotnih dopoldnevih se v živo oglaša Desa Muck, s Skokom v pravljico s svojega domačega vrta tudi igralec Igor Štamulak. Sveža novost pa so minutni intervjuji z gostujočimi igralci.
S pomočjo aplikacije zoom so koprski gledališčniki pripravili spletno uprizoritev predstav Jašek in Norčije v spalnicah, zatem so začeli nizati še bralne uprizoritve Cankarjevih dram pod naslovom Gledališče za maturo. “Idejo je dal naš igralec Luka Cimprič, v življenje pa jo je spravil režiser Jaka Ivanc. Igralci so vsak na svojem domu glede na vstope svojega lika v igro odpirali in zapirali kamere in mikrofone, tako da je gledalec lahko spremljal samo tiste, ki so tisti hip igrali,” opiše direktorica in doda: “Tako veseli smo bili, ko smo se vsak večer začeli dobivati na zoomu, da bi vadili. Drug drugemu smo mahali, željni smo bili stikov. Ure in ure smo na ta način delali in uživali.”
Pogrešajo odrske deske
Peganova je ponosna, da so čar teatra uspeli ohraniti tudi izven dvorane, a vsi skupaj že močno pogrešajo odrske deske, pravi stik z občinstvom, aplavz ... “Biti igralec je nekaj povsem drugega, kot biti nekdo, ki na televiziji kaj reklamira, vodi. Biti igralec pomeni dati sebe, svoje telo, svojo glavo na razpolago neki večji stvari, ki se ji reče literatura, umetnost. Ki naslavlja ljudi in pomaga živeti.”
Darko Volk: Podarili so več kot 5200 vizirjev
Ustanove in posamezniki so v času epidemije nujno potrebovali zaščitno opremo. Dobavni roki zanjo so bili dolgi in marsikomu so delo omogočili člani in podporniki Društva elektronikov Slovenije. S 3 D tiskalniki so noč in dan izdelovali vizirje in jih nato podarili. Predsednik društva Darko Volk je prevzel koordinacijo povpraševanja in ponudbe.
Darko Volk je skupaj člani in podporniki Društva elektronikov Slovenije izdelal več kot 5200 zaščitnih vizirjev in jih podaril. (foto: Helena Race)
S 3 D tiskalniki so izdelali več kot 5200 nosilcev za prav toliko vizirjev. Končni številki sam Darko Volk težko verjame. “Bil sem koordinator, a brez ostalih te zgodbe ne bi bilo,” prizna Kačičan.
Kot pravi, se en nosilec tiska dve uri. “Da bi jih natisnili čim več, so si nekateri tudi ponoči nastavljali budilko in vstajali na dve uri,” pohvali njihovo požrtvovalnost. Drugi so pomagali z donacijami. “Na računu društva se je znašlo precej donacij po pet evrov. Sliši se skromno, a ker je bilo takšnih donacij veliko, smo nabrali dovolj denarja za nakup plastike. Prejeli smo tudi večje donacije v obliki materiala, tako da smo lahko izdelali orodje za brizganje. V štirih dneh smo imeli vse - od načrta do orodja. Z brizganjem smo lahko izdelali veliko več,” je zadovoljen.
“Družbi smo dali dovolj časa, da se organizira na primeren način in doma izdela zaščitno opremo. Vskočili smo v trenutku, ko je bilo res potrebno, preprosto zato, ker smo imeli danosti.”
Pomembno je bilo, meni, da so vsi delovali kot eden, le tako so bili učinkoviti. “Pri koordinaciji sem naletel na nekaj težav pri obvladovanju ljudi. Narejeni smo tako, da želimo videti rezultat svojega dela, iskro v očeh, obraz človeka, ki donacijo prejme. Nekateri naši člani so zato želeli sami dostaviti, kar so izdelali. Ustavljal sem jih, saj so bolnišnice, zdravstveni domovi in domovi za starejše imeli protokol s pošto, da ne bi prišlo do dodatnih okužb. Če bi se tam pojavil naš človek z vrečko, bi vse podrl,” pove. Poleg tega je želel preprečiti, da bi naslovniki prejeli z 20 koncev po pet ali deset vizirjev, in doseči, da bi naenkrat dobili želeno količino. “Vsem članom in podpornikom društva se zahvaljujem za to, da so stvari pravilno delovale,” je hvaležen za njihovo razumevanje.
“Da bi natisnili čim več vizirjev, so si nekateri naši člani tudi ponoči nastavljali budilko in vstajali na dve uri.”
Zahvale, a tudi neprijetnosti
Vesel je številnih zahval, doživel pa je tudi neprijetnosti. “Z brez-plačnimi vizirji smo namreč mnogim stopili v vrtiček in jim poteptali vrtnine, saj je od brezplačnega vizirja provizija nič,” je pojasnil. Da bi se v društvu tako angažirali tudi ob morebitnem novem valu epidemije, ne razmišlja. “Družbi smo dali dovolj časa, da se organizira na primeren način in doma izdela zaščitno opremo. Vskočili smo v trenutku, ko je bilo res potrebno, preprosto zato, ker smo imeli danosti,” trdi. “Toda,” doda, “nikoli ne reci nikoli. Še vedno imamo orodje za brizganje in za izdelavo folij. Videl sem vizir, ki ga je veterinar kupil za 43 evrov in sem se začudil ceni. Če se bodo pojavljali takšni primeri, se bomo mi pojavljali z našo ceno nič,” je odločen Volk.
Izobražujejo mlade elektronike
Izdelava vizirjev ni osnovna dejavnost Društva elektronikov Slovenije. Lotili so se je, ker so čutili, da so za to poklicani. V društvu se kakopak ukvarjajo z elektroniko, pa tudi z izobraževanjem mladih v tej smeri. Vsako leto spomladi in poleti organizirajo šolo elektronikov na Mašunu, ki se je udeleži okrog 20 mladih, starih od deset do 17 let. “Gre za otroke, ki uživajo v elektroniki. Vsako leto nas presenetijo, ko presežejo naša pričakovanja,” ugotavlja Volk.