Prvi prvič brez kresov
Varuh človekovih pravic je napisal, da v krizi skrb za ljudi ne bi smela prepustiti mesta skrbi za kapital. Ter da temeljnih pravic ne bi smeli žrtvovati zato, da si povečamo občutek varnosti. Številni razmišljujoči ljudje ob letošnjem prvem maju, ko ne bo ne kresa ne porcije čevapčičev ne budnice ne kozarca v dobri družbi, opozarjajo na to, da nas bo rešila le solidarnost.
Ampak ob lepih besedah so realnost delavci Gorenja, ki v strahu pričakujejo prve odpovedi, zaposleni v igralništvu, ki so svoje papirje s slabimi novicami že dobili in tudi napovedali pot na sodišče, zaposleni v tujini, ki so prisiljeni v vsakdanjo kalvarijo prečkanja nadzorovane meje, moški in ženske, ki jih delodajalci prestavljajo kot figure na šahovnici in korona krizo izkoriščajo za izsiljevanje in ustrahovanje, podjetniki, ki so v gradnjo svojega posla vložili desetletja trdega dela in se jim zdaj pred očmi sesuva kot hišica iz kart, ter številni delovni ljudje, ki ostajajo na robu ukrepov ter kolektivne zavesti. Denimo na stotine primorskih upokojenk, ki so si z delom v Italiji, ja, res, na črno, ampak brez kakšne druge pametne izbire, izboljševale mizerne pokojnine.
Realnost je močnejša od besed. Čeprav nas oglasi tolažijo, da bo vse še dobro, verjetno vsi vemo, da ne bo. Ne bo vse dobro.
Ta siva realnost je na žalost precej močnejša od besed. In čeprav nas oglasi z mavrico tolažijo, da bo vse še dobro, verjetno vsi vemo, da ne bo. Ne bo vse dobro. Podjetja bodo odpuščala, država bo z ukrepi sicer pomagala, ampak bo tudi javnofinančno breme prej ali slej doseglo mejo vzdržnosti, nekatere vitalne panoge si najbrž ne bodo opomogle še leta, potrebni bodo odločni, naporni in boleči strukturni ukrepi in število revnih ljudi se bo povečalo.
Delo bo, najverjetneje, tako kot v vsaki krizi, tudi v krizi, ki sledi epidemiji, izgubilo svojo tržno vrednost. Od tega, kako močan bo boj za dostojanstvo delavke in delavca, je v veliki meri odvisna globina bede, ki nas čaka v prihodnjem letu.
Torej ni časa za to, da se gremo boje med umazanimi komunisti in zadrtimi reakcionarji. Ni časa, da učitelji pljuvajo po sodnikih, avtomehaniki po občinskih uslužbencih, zbornice po sindikalistih ali aktivisti po lastnikih podjetij. Ni časa za politiziranje niti prvega in drugega, kaj šele tretjega maja. Ko govorimo o solidarnosti, bi morali misliti resno. Če kdaj: zdaj. Rdeči nagelj, še posebej letos, mora biti za vsakega od nas.