Škoda je bila nekoč prisotna tudi v letalstvu

Danes uveljavljeno češko avtomobilsko podjetje je svoj prvi izlet v letalstvo doživelo konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, med drugo svetovno vojno pa so ustvarili tri izjemno lepa šolska letala.

Pisalo se je leto 1942, ko je avstrijski inženir Otto Kauba ministrstvu za letalstvo 3. rajha predstavil svojo idejo letala. Ministrstvo je v okupirani Pragi ustanovilo Škoda Kauba Flugzeugbau, da bi tam izdelovalo letala. Čeprav je bil projekt “leteče bombe” neuspešen, je omenjeno podjetje nadaljevalo z dizajniranjem serije manjših letal za ministrstvo. Kaubina naslednja dva projekta sta bila dve majhni in nenavadno oblikovani letali V1 in V2, četrti dizajn V4 pa je bil bolj konvencionalen - majno elegantno enosedežno šolsko letalo.

V4 je bil izjemno lep in čisto oblikovan nizkokrilnik z enostavnim ogrodjem in osnovnimi materiali kot so jeklo, les in platno. Trup je imel cevasto strukturo in je bil prav tako pokrit z lesom. Posebnost V4 je bil nastavljiv vpadni kot zadnjega stabilizatorja, ki ga je premikal elektromotor. Poganjal ga je 179-kilovatni Argus AS 10C-3 zračno hlajeni V8, obrnjen na glavo. Z razponom 7,6 metra in dolžino 5,6 metra je V4 dosegel lepih 420 km/h v višini in 380 km/h pri tleh. Tono in 20 kilogramov težko letalo je vzpenjalo z 10 metri na sekundo, vse do maksimalne višine 7500 metrov, doseg pa je znašal 930 kilometrov.

Potrebe po zmogljivejšem letalu

V4 se je izkazal z letalnimi lastnostmi in ker je bil izdelan iz nestrateških materialov, je bil zelo zanimiv za naročnika, ministrstvo tretjega rajha. A vseeno je obstajala potreba po močnejšem letalu in ministrstvo je Škoda Kaubi dalo nalogo, da to idejo uresniči. Rodil se je SK 257, na katerem bi se piloti šolali za zahtevnega Messerschmitta Bf 109. Letalo je bilo precej podobno V4, le da je imelo podaljšan trup in močnejši motor. Argus As 410 V12 je razvijal 362 kilovatov moči, krilo letala je imelo enak razpon, a raven sprednji rob in odsekana konca kril.

Letalo je najvišjo hitrost doseglo pri 450 km/h. Izdelani so bili štirje primerki, prvi pa je poletel 1943. Po izjemni predstavitvi je ministrstvo naročilo tisoč primerkov za Luftwaffe, a kmalu naročilo zmanjšalo na sto, zaradi prehajanja nemških pilotov na zmogljivejše Focke Wulfe. Po petih narejenih serijskih primerkih se je pokazalo, da je kakovost izdelave preslaba, da bi zadovoljila standarde Luftwaffe in projekt je bil ustavljen.

Rojevale so se nove ideje

Kauba je kljub temu letalo razvijal naprej in si zamislil lovsko letalo z oznako V5, ki bi ga poganjal 1305 kW Daimler-Benzov DB 603 V12. V5 naj bi presegel Focke Wulfa Fw 190 s hitrostjo 765 km/h, v vsakem krilu pa bi bila dva 20-milimetrska topa. V5 dlje od modela v naravni velikosti v vetrovniku ni prišel. Ministrstvo za letalstvo je menilo, da je razvoj povsem novega lovskega letala z običajnim motorjem na notranje izgorevanje potrata časa in resursov in je že gledalo v prihodnost z reaktivnimi letali.

Kauba je pri Škodi zrisal kar nekaj idej z zelo nenavadnimi oblikovnimi rešitvami, s SK P-14 pa se je dotaknil tudi reaktivnega pogona, a dlje kot na risalne deske ideje niso prišle. Malo pred osvoboditvijo Prage je Otto Kauba pobegnil iz Prage tik pred prihodom Rdeče armade, kmalu zatem pa so pred zgradbo zgoreli vsi načrti in dokumentacija, medtem ko je napis Škoda Kauba z zgradbe dokončno izginil tri leta pozneje.

Po vojni je živel v rodni Avstriji in se preizkusil v snovanju mopedov, a samostojna podjetniška pot je bila kmalu končana. Zatem se je še enkrat preizkusil v letalstvu, ko je leta 1956 za OFW, avstrijsko tovarno letal, zasnoval OK-15, ki je bil prvo avstrijsko letalo po več kot 20 letih. Kauba je umrl leta 1962, star 53 let.

---