Enakopravnejši od drugih

Evropski parlament poziva Evropsko komisijo, naj čimprej pripravi ukrepe, s katerimi bo finančno pomagala omiliti krizo, ki je prizadela medije, kulturo in kreativno industrijo. Očitno je tudi tistim, ki bi morali prvi vedeti, da je stvar zelo resna, postalo jasno, da je propadajočemu medijskemu in kulturnemu sektorju nujno treba pomagati. Tistim, ki si želijo kulturo poslati na trg in kulturnike spremeniti v priložnostne delavce v panogah, kjer primanjkuje tujih delavcev, ali pa njihovo neplačano delo izkoristiti za objavo na svojih spletnih platformah, dokler so njihove analogne produkcije v izolaciji, je treba jasno povedati: Ne bo šlo!

Drži, da kriza tako iz posameznikov kot tudi iz družbe izvleče najboljše in najslabše. Najboljše je tisto, kar si ustvarjamo sami, iz dneva v dan, mimo (ali pa navkljub) državi in njenim institucijam. Najslabše pa prihaja na površje v valovih sebičnosti, izkoriščanja, kraje, sovraštva in manipulacije. Obstajajo države, ki so v tej krizi pokazale, da spoštujejo svoje državljane. Da jim je možno zaupati in na tem zaupanju graditi skupno pomoč. Obstajajo pa tudi države, ki svoje državljane obravnavajo kot mladoletne otroke, ki jim je potrebno s prepovedjo in kaznijo iz dneva v dan kazati, da jim ne zaupajo. Da so vsi krivi, dokler ne dokažejo, da so nedolžni. Tudi to ne bo šlo!

Mogoče me najbolj moti tista stalno ponavljajoča se fraza, da smo v tej krizi vsi enaki. Ne, nismo.

Majhne geste upora, neskončno humorja, povezave, ki se pletejo na novih javnih virtualnih prostorih, kjer pametni in pogumni ljudje še zmeraj mislijo s svojo glavo, čeprav je njihovo telo zaprto doma ... Mogoče me najbolj moti tista stalno ponavljajoča se fraza, da smo v tej krizi vsi enaki. Ne, nismo. Kot bi rekle živali iz Orwellove Živalske farme, eni so enakopravnejši od drugih. Ko so voditeljico škotskega štaba za obvladovanje pandemije novinarji zalotili, da je vikend preživela v svojem drugem domu na podeželju, čeprav je pred tem ostale državljane pozivala, da ne zapuščajo občine svojega bivališča, je nemudoma odstopila in se opravičila. Ko je Richard Branson, lastnik propadajoče letalske družbe Virgin, v zameno za finančno pomoč ponudil britanski vladi svoj otok, je ljudstvo ponorelo. V komentarjih na spletu je bilo največkrat omenjeno, da lahko zaprosi za pomoč davčno oazo, v kateri ima prijavljeno svoje premoženje. Ko so se znani zvezdniki aktivirali za zbiranje pomoči zdravstvenem osebju, so jim navadni ljudje odgovorili: dajte svoj denar. Imate ga več kot mi vsi skupaj.

Pri nas je popuščanje ukrepov ubralo zanimivo pot. Najprej so normalizirali “življenje” avtomobilom, potem pa ostalim. Zakaj ne knjigarne in knjižnice? Zakaj ne koncerti, branje, gledališke igre na prostem, kjer bi vsi nosili maske in skrbeli za ustrezno razdaljo med nami? Kaj pa če bi se vsi spremenili v igralce golfa ali pa izkoristili prazne trge v mestu za igranje tenisa? Poletje je in začela so se obnovitvena dela na hišah in javnih površinah. Tam delajo delavci, ki so očitno za naročnike del popolnoma imuni na koronavirus. To je zame prispodoba te krize. Zato ni brez razloga slogan, ki nas opominja, kako naj se obnašamo: ostanite doma in poredkoma ostanimo doma! V prvi različici je to uredba, ki jo tisti manj enakopravni morajo spoštovati (ali pa plačajo kazen), oni drugi bolj enakopravni pa imajo “tehtne” razloge, da tega ne počnejo.


Preberite še


Najbolj brano