To ni država za revne

Končno svobodni. Skoraj, no. Prepovedi so zrahljane, vikendi so oživeli, kmalu se utegne vse vrniti v normalo. Gledališča in kinodvorane se bodo znova odprli, otroci se bodo vrnili v vrtce in šole, javni promet bo stekel in lokali bodo spet delovali. Ne moremo si še privoščiti hladnega pivca na piranski Punti, ker previdnosti ni nikoli dovolj. Toda sonce sije in ne moremo samo ždeti doma in se bati. Dobro bi bilo posnemati švedski zgled, kjer je skoraj vse ostalo odprto.

Povejmo po pravici: virus ni nič drugega kot izgovor za prevzem nadzora nad državo Slovenijo. Mojstrski inštrument, s katerim nova oblast seje paniko, ki ljudi zapira v njihove domove in nadnje spušča sivo kopreno strahu, ki bo neizogibno peljala v avtoritaren razplet. Toda: “zdrave sile” družbe so še enkrat znale razkrinkati te namene, ki jim je že spočetka dobro kazalo in so sedaj le še korak do zmage.

Prebivalci spalnih naselij, raztresenih po vsej Sloveniji, zagotovo niso mogli načrtovati obiska ekskluzivnih turističnih krajev ali vikendov, ki jih nimajo, še manj pa so petek preživeli v pripravljanju vozičkov in loščenju 14 palic za nove podvige na golf terenih.

Prvi rezultati so že tu. Ustavno sodišče je okrcalo vlado zaradi omejitve gibanja državljanov. Politični pritiski in javno mnenje so opravili preostalo in primorali izvršno oblast k delnemu koraku nazaj. Država je pridobila nekaj temeljnih svoboščin, obisk počitniških hiš in možnost udejstvovanja v nekaterih športih na prostem, kot sta, na primer, golf in tenis.

Ugotovitev, da Slovenija ne zmore biti enotna niti pri soočenju z zdravstveno krizo, je odveč. Za dobršen del javnosti problem ni virus, temveč Janez Janša in njegov način razumevanja politike. On sam sicer tudi res ne stori kaj dosti, da bi nasprotnike prepričal o svojih dobrih namenih. Z ljubljanske perspektive virus ni nič drugega kot še ena v vrsti pretvez za sprožitev kulturnega boja, v katerem so si prej stali nasproti konservativci in liberalci, danes pa se v njem spopadajo antikomunisti in antijanšisti. Vse drugo ne šteje dosti, virus ni več resna tema, temveč zgolj izgovor za še eno brezizhodno bitko, tako tipično za demokratično Slovenijo.

Toda stanje je resno. Okužba se ni razširila kapilarno, Slovenija ima res srečo. Lahko je sreča, lahko morda manj stikov z zunanjim svetom, a vendar ni mogoče zanikati, da gre zasluga tudi omejitvenim ukrepom. Zapiranje se je začelo prej kot drugod in je bilo učinkovito. Ljubljana se je učila od Italije in ni storila napak kot Španija, Francija, Velika Britanija ali Združene države Amerike. Skratka: ni čakala in to je bilo dobro. Nihče ne ve, kaj bi se godilo, če ne bi bile uvedene omejitve gibanja oseb, težko pa bi rekli, da ti ukrepi niso pomagali rešiti življenj. Če bi rešili le eno samo, je bilo vredno.

Tukaj se tega morda zavedamo bolj kot drugod. Tukaj se okužbe bojimo. Kdor živi ob meji, je vsak dan bombardiran s podobami, ki prihajajo iz Italije. Na drugi strani meje živijo sorodniki, prijatelji, znanci. Tam izredno stanje ni minilo, zdravstveni sistem se šele sedaj izvija iz kolapsa, mrtvi pa se preštevajo v tisočih. Istra italijansko katastrofo opazuje iz prve vrste. Morda so prav zato državljani voljno sprejeli omejitve: še preden so bile zaukazane, so se pričeli omejevati sami. V nasprotju s predvidevanji se je posledično virus na našem območju razširil manj kot v ostalih delih države. In tukaj si vsi želimo, da bi tako tudi ostalo.

Prav zato prepričanje, da je krize konec, skrbi. Prav tako kot je pred dvema tednoma zaskrbel prihod izletnikov, ki so iz drugih delov države prišli v naše kraje. V Strunjanu so prebivalci, ki živijo ob solinskem parku, zaprti v svoje domove, osupli gledali ljudi, ki so z avtomobilov snemali kolesa, športne pripomočke in vse potrebno za piknik. Niso to bile nepregledne množice, pa vendar dovolj, da so vzbudile nemir. Tukaj tudi sicer ukrepa, ki dovoljuje sprehode v naravi, niso razumeli kot možnosti, da se iz Pirana odpraviš na izlet na Pohorje.

Dejstvo je, da nevarnost ni mimo in da se normalno stanje ne bo povrnilo tako kmalu, zato je popuščanje lahko nevarno. Če varnostnih ukrepov ne bomo spoštovali, tvegamo, da se stanje ponovi, česar pa si ne smemo privoščiti. Posledice epidemije so dovolj tragične in bodo korenito vplivale na naš življenjski slog, pa tudi standard. Zdravstvena kriza je že postala ekonomska in bo po vsej verjetnosti presegla tisto iz leta 2008. Pri nas jo bomo najbolj čutili zaradi visoke cene, ki jo bo plačalo turistično gospodarstvo. Slednje je polnilo občinske blagajne, danes pa na tisoče ljudi, ki so delali v tem sektorju, živi v popolni negotovosti. Prav oni so, skupaj s vsemi tistimi, katerih dejavnost je pod vprašajem, resnične žrtve virusa, enako kot okuženi in bolni. Ne smejo biti pozabljeni.

Če drži, da virus ne dela razlik med bogatimi in revnimi, je jasno, da jo bodo bogati spet enkrat bolje odnesli kot revni. Sedaj se premožni lahko gibljejo po svojih hišah, spet lahko igrajo golf in si celo kupijo nov avto, glede na to, da so se odprli avtomobilski saloni. Drugi bodo ostali ujetniki svojih stanovanj v sivih blokih, kjer se bodo lahko prepirali z otroki okoli edinega računalnika v družini, na katerem je treba delati in pisati domače naloge. Čas izjemnih razmer družbene razmere razgali veliko bolj, kot sicer. Prebivalci spalnih naselij, raztresenih po vsej Sloveniji, zagotovo niso mogli načrtovati obiska ekskluzivnih turističnih krajev ali vikendov, ki jih nimajo, še manj pa so petek preživeli v pripravljanju vozičkov in loščenju 14 palic za nove podvige na golf terenih.


Preberite še


Najbolj brano