Samozaposlen – len?

Moje ime je Miha Nemec, zaposlen sem kot dramski igralec, poleg tega sem še avtor dramskih besedil, magister gledališke režije, predsednik ene izmed NVO kulturnih organizacij - Teatra TNK, gradbeni tehnik in edukant za psihodramskega psihoterapevta. Napisano je moja refleksija na temo samozaposlitve in je samo iztočnica vašim razmišljanjem.

Danes očitno politika razume termin samozaposlen tako: “samozaposlen - len”: lenuhi, ki so zaposlili kar sami sebe, prispevke pa jim plačujete “vi”, cuzajo “vaš”, davkoplačevalski denar in potem “nas” v zahvalo, ker vas opozarjamo pred njimi, še žalijo na televiziji, državnih proslavah in v kvazi gledaliških predstavah.

Volilna baza tovrstnih politikov potem na medmrežju, varno skrita pod nekreativnimi psevdonimi, širi svoj gnev in napada samozaposlene, te “lenobe, nesposobneže in bleferje”, saj jim že leta kradejo zaslužene delovne dodatke in povišice. Primer: “Na trg z njimi! Naj delajo kaj konkretnega! Iz svojih žepov jim dajemo to, česar na evolucijski lestvici džungle nikoli ne bi dobili.” Ker se ta volilna baza vsak večer, preden v mukah zaspi, zaveda, da od svojih šefov ali, še huje, šefic nikoli ne bo dobila povišice ali nadomestila za izpad dela, mora svojo bolečino, ki se v njej ni sprostila že vse od šolskih klopi, nekako izraziti. Nadrejenim se tega seveda ne govori, ker fašeš knjižico. Idealno okolje za to je splet, kjer varno, izza maske, dramatično, uničujoče, svoj gnev usmerjajo na napačen naslov. Proti samozaposlenim.

Samozaposleni so po njihovo bleferji, slabiči, celo tihotapci migrantov, ki bi po Darwinovi teoriji evolucije že zdavnaj morali izginiti z obličja domovine. Pa kar nočejo in nočejo. Tako kot naše telo iz neznanega razloga še vedno gosti dlake po telesu in v ustih nepotrebne osmice, tako očitno človeštvo popolnoma nerazumno vzdržuje samozaposlene. (Popravek. Osmice v ustih niso vključene v zdravstveno zavarovanje in delo na njih je prav tako treba doplačati.)

Pa poglejmo, kdo so ti nesrečni izrastki na “telesu” naše družbe. Primer: v samoizolaciji smo veliki porabniki pretežno starih filmskih vsebin. Seveda večinoma hollywoodskih, za katere plačamo minimalno mesečno naročnino. A tudi “Sveti les” je, razen peščice zvezdnikov, zgrajen na samozaposlenih prekarcih, ki so ta trenutek prav tako brez dela, brez plačila, ker prispevki iz naših naročnin romajo tja, kamor romajo tudi “vaši” dodatki, povišice, nadomestila in vaša socialna varnost - v žepe delodajalcev.

Poskušal bom razložiti termin samozaposlen na primeru svoje dejavnosti - slovenskega gledališča, saj so nekatera dela podobna kot pri hollywoodskem filmu. Samozaposleni opravljajo v gledališču naslednja “nepomembna” dela:

> Avtorstvo dramskih besedil: ti avtorji dejansko napišejo vse, kar igralci govorijo. V gledališču in na televiziji. Ja, ja, vse.

> Lektoriranje: se iz šole spomnite z rdečim kulijem napisanih vejic in številk nad povedmi na vašem testu? E, to! Vrh tega pa še silijo za nastop talentirane sodelavce v zborno izreko slovenskega jezika, ki je izraz kultiviranosti.

> Gledališka režija: viš, to lahko mogoče razložim na primeru gradbeništva, le da vsa našteta dela opravlja v tem primeru ena sama oseba. Arhitekt + nadzorni na gradbišču vaše hiše (nadzor se strokovno imenuje režija) + delovodja izvajalcev. Vse v enem torej + človeški faktor. Človeški faktor je razumevanje, ki vam ga nudi nekdo, ko vas izvajalci in obrtnik na gradbišču nategujejo.

> Dramska igra: je enostavno to, kar se vam zdaj med samoizolacijo dogaja doma, samim ali v krogu družine - drama, tragedija! Lahko je tudi komedija. Kakor pač pogledaš. Če si samozaposlen, je tragedija.

> Kostumografija: dejansko si delavci s tem nazivom izmislijo, kako obleči nastopajoče, in to večinoma vsakega drugače - včasih, ne boste verjeli, gredo v trgovino samo po blago in potem vse skupaj s pomočjo šivilj in krojačev, čevljarjev, klobučarjev, tudi uresničijo.

> Scenografija: to je oblikovanje prostora - ne vem, kako naj to razložim - vse, kar se zgodi, se vedno zgodi v nekem prostoru, ampak je veliko več, kot da kupiš in postaviš pohištvo po odru. Scenografi morajo tudi že vse vnaprej narisati, veste, še preden dobijo karkoli plačano. (Križci na Trgu republike so lep, kreativen in učinkovit primer prostorske postavitve.)

> Dramaturgija: uh, “jebote”, kako to razložiti. Režiser je na primer vse naštete sodelavce usmeril na morje, predlagal je obliko ladje, število potnikov, kapitana, mornarje, vreme, smer, ni pa vsak trenutek popolnoma prepričan, kje točno je, in takrat naj bi za kurz poskrbela dramaturgija. Vse premišljeno, ne?

> Glasba in oblikovanje tona: v predstavah je glasba včasih posneta kot ozadje, tako kot v restavraciji na primer, ali pa se celo igra v živo. Včasih igralci tudi kaj zapojejo. Večino te glasbe glasbeniki ven iz sebe napišejo v tistih pet črt in prav ti glasbeniki jo potem tudi odigrajo na raznih instrumentih. Večino te glasbe si glasbeniki res sami izmislijo, ja, neverjetno, ampak res, tam notri v sebi, tam, kjer imamo mi to, kar pač imamo, je pri njih veliko glasbe.

> Koreografija: zanimiva kategorija ustvarjalnega dela. Običajno dvigovanje rok in premikanje nog (obiranje sadja, hoja) spreminja v zelo učinkovito in prijetno telesno delovanje, ki ga imenujemo ples.

> Oblikovanje svetlobe: mogoče se bo zdelo čudno, a ni dovolj reči, “luč naj bo”, ker je možno, da ta luč po nepotrebnem osvetli kakšno neugledno desko, okrušeno odrsko steno namesto najpomembnejših elementov: prelepih obrazov in teles nastopajočih ter truda kostumografije in scenografije.

> Potem je tu še video: ti mojstri pa, veste, razmišljajo v video slikicah in obvladajo razne kable, računalnike, programe in delo z zelo zastarelo in nekonkurenčno video opremo v gledališčih.

> Oblikovanje maske in frizure: “Modrega senčila ni nikoli preveč,” to vsekakor ni glavno vodilo teh delavcev. Poleg tega, da lišpajo nastopajoče, morajo ti kanalizirati vso napetost pred začetkom predstav, ki nastane zaradi treme nastopajočih.

> Potem so tu še asistenti, ker zgoraj našteti poklici včasih ne zmorejo vsega sami.

Samozaposleni torej opravijo večino dela pri nastajanju gledaliških predstav in filmov. V javnih institucijah večinoma ni delovnih mest za te ustvarjalce. Zato so samozaposleni in jih institucije najemajo. Tako so določile vse vlade do sedaj.

Obstaja seveda še veliko del, ki jih opravljajo samozaposleni. Pišejo in prevajajo večino dramskih besedil ter literaturo in poezijo za otroke in odrasle, jo ilustrirajo, slikajo slike, delajo kipe, razne instalacije (znana beseda, ne?), spomenike, ki poživljajo mesta, arhitekturo teh mest, fotografirajo (revije, časopisi, turistični vodniki, gledališki listi, recepti), ustvarjajo televizijske in radijske programe, ustvarjajo in igrajo glasbo, da o lutkah niti ne govorim - si niti ne predstavljam, kako razložiti fenomen lutke medmrežnemu gnevometalcu. A otroci imajo lutke zelo radi. So čarobne. Lahko naredijo, kar hočejo. Skačejo visoko in daleč in celo lebdijo, letijo. Vsi smo bili nekoč otroci in vse, kar smo imeli radi, je še vedno zapisano nekje v nas.

Namen te refleksije je, da bi politiki, medmrežnim gnevometalcem in zaposlenim v javnem sektorju prišlo iz riti v glavo in bog daj še v srce, da smo vsi iz iste družine in da smo brez ljudi iz te družine obsojeni na pust, zatiralski svet. Sami nismo dovolj! Zakaj ima Italija toliko turistov? Ker ima ogromno kulturnih artefaktov, ki so le posledica investicij v reprezentativno kulturo skozi stoletja in tisočletja. Pa nisem pristaš tovrstne kulture, ki je prenapihnjena prav zaradi reprezentativnosti.

Kar lahko opazujemo okoli sebe ta trenutek, je čas brez aktualne kulture, čas, ko resničnost po svojih zmožnostih in v okviru lastnih ciljev reflektirata le politika in ekonomska logika. Posledice tovrstne kreativnosti pa so mučne.

Kultura je samopredstavitev skupnosti v danem trenutku kot čutečih, duhovnih in razmišljajočih posameznikov, sposobnih sodelovanja; in ta trenutek zelo narašča potreba po kulturi, ustvarjanju in sodelovanju. Da bi vedeli, kdo in kje smo. Ni res?

---