Pred ekrani, a z mislimi v dvoranah

Te dni se po mestih gibamo izključno zaradi nujnih razlogov. Na lestvici prednosti sta na prvem mestu zdravje, na drugem gospodarstvo. Eno in drugo nam omogočata, da imamo tudi družbeno življenje in da se lahko ukvarjamo s kulturo. Gledališče človeku zagotovo olepša življenje, ga obarva, odpira okna in obzorja ter prevetri naše misli z lepoto, z idejami, kritiko ali preprostim uvidom. Zato se v teh dneh doma marsikdo sprašuje tudi o pomenu gledališča in pogreša večere v Kulturnem domu v Trstu.

Od 5. aprila ima tudi Slovensko stalno gledališče svojo digitalno sezono z nedeljsko objavo predstav na facebook strani in youtube kanalu. Pred kratkim je vstopilo tudi v platformo severovzhodnih gledališč, v kateri so povezana stalna gledališča iz Veneta, Bocna in Trsta, ki ponujajo in skupaj promovirajo tedenske objave svojih uprizoritev. Digitalnih sezon je veliko. Vsak dan se lahko povezujemo z gledališči vsega sveta, ki ponujajo ogled svojih dramskih, opernih, baletnih uprizoritev. In medtem razmišljamo o tem, kako bi bila videti vrnitev v dvorane, kako se bo v bodoče spremenilo doživljanje predstav, ne samo zaradi državnih ukrepov, temveč zaradi samega čutenja ljudi. Za mnenje smo vprašali abonente, redne obiskovalce in sodelavce gledališča.

Magija je samo na odru

Kostanca Mikulus je dolgoletna abonentka Slovenskega stalnega gledališča, navdušena ljubiteljica umetnosti in gledalka, ki je vedno pripravljena na nove umetniške izzive. Zaprtje gledališča ji pomeni veliko spremembo rednega družbenega življenja.

“Zaprtje gledališč? Lakota, ki je spletne 'predstave' ne potešijo, morda le omilijo ... Vrnitev v gledališča? Konec duhovne more in spet dihanje in življenje na polno.”

Mirjana Kramarič France

redna obiskovalka gledaliških predstav

“Gledališče mi zelo manjka. Manjka tisti čar, ko si v dvorani in se zaprejo luči, se odpre zastor in stopiš v drugi svet. Tega po televiziji ne moreš doživeti. Zelo cenim vse digitalne pobude, ki nam dajejo možnost, da si ogledamo predstave, ki jih morda nismo še gledali ali bi si jih še enkrat pogledali. Vse to pa ne nadomešča stika z igralci, ki čutijo tvojo prisotnost in pozornost tudi v temni dvorani. Nekajkrat sem bila tudi jaz na odru, kot statistka, zato se na poseben način zavedam te magije. Gledališče je veliko stvari: tekst je samo osnova, okrog katere se vrti umetnost igralcev, režiserja, scenografov, kostumografov in drugih. Sedenje pred ekranom nam potrjuje, da ne zahajamo v gledališče zaradi teksta. Ko grem v gledališče, sem med ljudmi, odzivam se na sporočila uprizoritve, zaploskam zaradi navdušenja ali pa da pokomentiram z drugimi, če nisem zadovoljna s predstavo. Včasih se predstava posreči, včasih malo manj, a mi je popolnoma jasno, da so se vsi v vsakem primeru potrudili, da bi naredili nekaj dobrega. Naše gledališče ima pri tem še težjo nalogo, saj ni eno od mnogih gledališč z različnimi ponudbami za različne gledalce: je eno za vse generacije in za vsa pričakovanja raznolikega manjšinskega (in večinskega) občinstva,” pravi Kostanca Mikulus, ki komaj čaka, da se vrnemo v dvorane. “Verjetno se bomo privadili na to, da bomo vedno nosili maske, da ne bomo avtomatično objemali naših prijateljev, tudi ko bo pandemije konec. Na začetku bomo potrebovali distanco, potem pa bomo pozabili na vse to in nadaljevali svoje življenje čisto običajno. Kdaj se bo to zgodilo, je odvisno samo od nas, ki se moramo držati pravil. Jaz ostajam doma. S sorodniki in prijatelji v tem obdobju pač komuniciram na drugačen način.”

Gledam isto, kar ni enako ...

Koprski abonenti Primorskega poletnega festivala so zvesti prijatelji Slovenskega stalnega gledališča in predstavljajo zelo aktivno, odzivno jedro občinstva. Skupino zelo učinkovito koordinirata Neva Zajc in Sabina Grižančič. Tudi koprski gledalci so se odzvali na naše povabilo in so nam posredovali svoje misli.

“Gledam predstave na spletu, kar jih pač najdem, in ravno v tem spoznavam čar teatra in predstav v živo. Vidiš isto, pa vendar ni nič enako. Veselim se ponovne oživitve gledališč!” pravi Barbara Bajda.

“Zaprtje gledališč? Lakota, ki je spletne 'predstave' ne potešijo, morda le omilijo ... Vrnitev v gledališča? Konec duhovne more in spet dihanje in življenje na polno,” razmišlja Mirjana Kramarič France.

Vsaka ponovitev je enkratna

Silvia Nieder je zagotovo ena najrednejših italijansko govorečih obiskovalk Slovenskega stalnega gledališča in živ dokaz, da nadnapisi niso ovira, saj zanimanje do “drugačnih” umetniških izrazov zlahka presega jezikovno mejo.

“Že vrsto let zahajam v gledališče. Odkar je izbruhnila epidemija covid-19, nedvomno pogrešam ta svet emocij, ki ga noben film, nobena televizijska serija ne more nadomestiti. Moram pa priznati, da sem teater pogrešala tudi že prej: pogrešala sem tisti pravi teater s predstavami, ki nastajajo, zato da zaživijo na odru - in ne za potrebe kakega marketinga; pogrešala sem zamaknjenost občinstva, ki ga režiser in igralec očarata in ga popeljeta v svoj svet.

Govorim italijansko, slovensko razumem prav malo, a sem se kljub temu odločila za vpis abonmaja v Slovenskem stalnem gledališču. V teh predstavah najdem čarobnost, ki sem jo prej pogrešala, zaznavam delo, ki je ustvarjanje in ne zgolj produkcija; in, navsezadnje, dogajanje na odru lažje spremljam s podnapisi kot pa ob poslušanju neustrezne dikcije nekaterih igralcev.

Tik pred izbruhom koronavirusne bolezni sem si v SSG-ju ogledala predstavo Samo konec sveta Jeana-Luca Legarceja. Odlična režija, markantna, čeprav skoraj nema prisotnost Romea Grebenška, njej nasproten čustven nastop Primoža Forteja in delo celotne zasedbe so me prevzeli in povedli k razumevanju besedila. Sklenila sem, da si bom predstavo ogledala še enkrat, a žal ni bilo mogoče,” pravi obiskovalka in poudari še en pomemben vidik gledališča: “Gledališče nam omogoča, da si ponovno ogledamo predstavo, a vsaka ponovitev je drugačna od prejšnje - to nam je v poduk. Spomin na trenutek, ki nas je prevzel ob prvem ogledu, še vedno ostaja, pa čeprav se ob ponovitvah morebiti prizor ne posreči več tako, kot se je prvič. In obratno - ponoven ogled prizora, ki nas je prvič osupnil, da sploh nismo mogli dojeti vseh njegovih odtenkov, nam omogoča, da jih bolje zaznamo.

Mnoga italijanska gledališča, pa tudi pariška Opéra ter londonska National Theatre in Globe Theatre, v tem težkem trenutku objavljajo svoje predstave na spletu in ponujajo možnost ogleda vsem, ki ostajamo doma. Živimo v prehodnem obdobju in z nekaj eskapizma, ki pa ni sam sebi namen, a nam lahko pomaga, da ta čas bolje preživimo,” sklene Silvia Nieder.

Gledališče je živa umetnost

Besedo smo predali našim gledalcem, a tudi osebju, ki je v najtesnejšem stiku z njimi in sicer ekipi hostesnikov Slovenskega stalnega gledališča. Spregovorila je Anna Piccolo, ki pravi, da se ji je v hipu življenje spremenilo: “ Prisiljena sem ostati doma: nič več srečanj, objemov, še manj druženja v gledališču. Prve dni je bilo kar naporno sprejeti vse te življenjske spremembe, tudi ker kot hostesnica Slovenskega stalnega gledališča sem večkrat vključena pri dogodkih in predstavah, na katerih se zbira veliko število ljudi. Spremenilo se je veliko stvari, in to zelo hitro, vendar želim ostati pozitivna. Samo s tem, da se držimo navodil strokovnjakov, da smo vsi doma in da omejimo stike z drugimi, se bomo lahko vrnili k našemu vsakdanu, se ponovno srečali pred našim odrom in si ogledali gledališko predstavo, ki jo bomo verjetno po epidemiji toliko bolj cenili,” poudarja sodelavka gledališča, ki zanj pravi, da je živa umetnost. “Gledališče vsakodnevno združuje veliko ljudi: igralce, tehnike, šivilje, hostesnike in vse tiste, ki v njem delajo z občinstvom. S skupno energijo vseh sodelujočih pride do soustvarjanja nepozabnih in neprecenljivih dogodkov, ki se vtisnejo v naš spomin in vselej vzbujajo toplino v naših srcih.”

---