Sreča v nesreči je živeti ta čas
Času, ki ga živimo zdaj, brez tveganja smemo prilepiti oznako zgodovinskosti. Nikdar v zadnjem stoletju človeštvo ni bilo priča temu, čemur smo priča danes: nevidni, neulovljivi nevarnosti, ki je zajela prav ves svet. Z nevarnostjo sobivamo sicer ves čas: če na našem koncu sveta ni vojne, to ne pomeni, da se ji v nekaj urah letenja ne moremo povsem približati in jo izkusiti. Enako velja za nevarne bolezni - vedno v nekem delu sveta na človeka preži kakšna. Tole zdaj pa je drugače, nevarnost je tu in ji ne moremo ubežati, pričakala nas bo v Boliviji, na Japonskem, v Namibiji ali v Avstraliji. In če bi želeli v sedanjem času poiskati nekaj pozitivnega, je ena od pozitivnih reči prav dejstvo, da živimo v zgodovinskem času.
Ko nas zamika, da bi kakšno reč označili za zgodovinsko, se moramo novinarji sicer vedno brzdati. Tvegamo namreč, da bomo z lepljenjem oznake “zgodovinsko” delovali pretenciozno, patetično, saj je čas neusmiljen sodnik. Dogodke, procese ali osebe, ki se nam v nekem trenutku morda res zdijo zgodovinski, pogosto pospravi v predal z oznako “minljivo” ali “srednje pomembno”. O nekaterih dogodkih velja splošni konsenz in so zgodovinski od prvega trenutka: napad na ameriška dvojčka 2001, demokratične volitve 1990, zmaga na evropskem košarkarskem prvenstvu 2017 ... Nekateri dogodki se kot zgodovinski izkažejo šele z zamikom, eden takšnih je sovjetska invazija na Afganistan leta 1979, ki je določila smer dogodkov v veliki večini sveta in njene posledice živimo še danes. In potem so dogodki, ki prizadenejo veliko večino sveta, vsi trpimo posledice, a na neki točki se poberemo in živimo naprej. Tak primer je svetovna finančna kriza leta 2008, ki je bila težka, a smo jo preživeli in zadnja leta živeli razmeroma dobro in varno.
Po mesecu dni življenja v posebnih razmerah se nam je zdelo smiselno na enem mestu zbrati zapise o novi realnosti na ključnih področjih človekovega bivanja. Gre za majhen prispevek h kolektivnemu spominu na današnji čas. Velja ga shraniti.
Ko je vojna, veš, kdaj bo mir: ko bo streljanje prenehalo. Ko si bolan, veš, kdaj boš zdrav: ko ne bo vročine, glavobola, zloveščega čakanja na izvide. Danes ne vemo, kaj nas čaka ter ali in kdaj bo konec. Morda bo čez pol leta vse tako, kot je bilo, le roke si bomo umivali pogosteje. Morda pa - in vedno več je glasov, da bo tako - se nikdar ne bomo vrnili v čas, ko so mali higienski prekrški šli mimo nekaznovano. Ta nepredvidljivost je nekaj, česar moderno človeštvo ne pomni.
Mediji v minulem mesecu skoraj nismo počeli drugega kot poročali o pandemiji in njenih posledicah. V začetku prihodnjega tedna bo minil mesec dni, odkar so tudi v Sloveniji začela veljati nova pravila in življenje je steklo po povsem novih tirnicah. Smiselno se nam je zdelo na enem mestu zbrati zapise o novi realnosti na ključnih področjih človekovega bivanja. Osnovni medčloveški stiki, gospodarstvo, šport, kultura, vse v zadnjem mesecu poteka na zelo drugačen način. Ko in če se bodo razmere enkrat normalizirale, bodo ti zapisi na enem mestu ohranjali spomin na to, kar živimo danes.
Slišim, da si marsikdo dela zapiske dogajanja v zadnjem mesecu, s pomočjo katerih si bo čez leta lahko osvežil spomin na ta čas. To je modro početje, zapiski bodo nekoč nekomu - pa četudi pravnuku leta 2072 - lahko predstavljali dragocen vpogled v to, kako je bilo živeti to pomlad 2020. Pričujočih osem strani današnje izdaje predstavlja majhen prispevek h kolektivnemu spominu na današnji čas. Velja ga shraniti.