Kaj je res in kaj ne?

Pred dnevi je Evropsko združenje novinarjev poslalo poziv vsem pristojnim inštitucijam EU, da sprejmejo ustrezne ukrepe, ki bodo rešili medije in novinarstvo. Verjetno je to zadnji poziv, preden bodo mediji postali novica dneva v medijih. Pandemija je oziroma šele bo spremenila tudi način, kako se informiramo, kako komuniciramo z drugimi, kako delamo, kako se (samo)zdravimo, kako sovražimo in iščemo grešne kozle za probleme, ki so nastajali desetletja.

V slovenskem prostoru so mediji nenehno koketirali med tem, da so gospodarska panoga in obenem pomemben vzvod, s katerim ljudstvo vlada in nadzoruje tiste, ki nam vladajo. Samo javni medij (nikoli se recimo nihče ni resnično zavzel, da bi imeli tudi javni tiskani medij) je svoje poslanstvo temeljil na tem, da je medij vseh, da ga javnost plačuje in nadzira. Zdaj ko se zadnji stebri medijskega sistema temeljito majejo, je postalo jasno, da so desetletja inertne in “nič se ne da spremeniti” politike pripeljala do tega, da je medijski prostor razklan, da so komunikacijske platforme (v ameriški lasti) največji ponudniki, prodajalci in raznašalci vsebin, ki jih ljudje konzumirajo.

Po krizi ne bo prihoda na staro. Za tisto, kar bo nastalo, se moramo sami zavzeti in ne pričakovati, da bomo prihodnost dobili kot darilni bon.

Zamislite si naslednji scenarij. Preden nadaljujem, naj vas opomnim na to, kako se je pred enim mesecem zdelo nepredstavljivo to, kako danes živimo. Skratka, realnost je očitno postala bolj fiktivna od fikcije, naše predvidevanje glede tega, kakšen bo naslednji dan, pa lahko niha od distopije do utopije (odvisno od razpoloženja). Zbudimo se v dan, ko ugotovimo, da niti en medij, katerega smo spremljali, ne obstaja več. Ker smo zaprti doma, preverjamo vse mogoče novičarske spletne strani, na katerih je isto obvestilo: Spoštovani bralci, hvala za dosedanje zaupanje. Žal, glede na finančno stisko, ne moremo več zagotavljati vsebin, na katere ste bili navajeni. Dobro. Še zmeraj obstaja množica drugi spletnih strani, kjer je možno kaj prebrati.

Zdaj pa se začne resnična mora. Kaj je res in kaj ni? Potem pa dobiš sporočilo s povezavo na tekst, ki na prvi pogled zgleda verjeten, ampak nihče nikjer ne more preveriti, če to drži. Ker so algoritmi do tega trenutka že natančno preučili, kaj bereš, gledaš, kam hodiš, s kom se pogovarjaš in kaj kupuješ, začneš dobivati podobne verzije informacij tega, kar že itak počneš. Pri tem pa ne veš, da tvoj dobri prijatelj dobiva drugačen nabor vsebin, ki so prilagojene njegovim vedenjskim navadam. Seveda to lahko ugotoviš šele, ko se zaveš, da on dobiva dnevno dozo drugačnih informacij od tvojih. Naenkrat se zaveš, da živita v različnih informacijskih svetovih in da so edino, kar si delita, isti oglasi.

Marsikatero stvar smo v življenju vzeli kot samoumevno. To, da imamo javno zdravstvo in enake možnosti zdravljenja. To, da imamo javno šolstvo in vsakdo ima možnost pridobiti izobrazbo. Tudi to, da imamo javne znanstvene ustanove, ki morajo delati v interesu skupnosti. Javni mediji so del tega paketa nujnih dobrin, ki jih potrebujemo, da lahko živimo skupaj. Pandemija pa je brutalno razgalila razlike med bogatimi in revnimi, med tistimi, ki krizo vidijo kot priložnost, in tistimi, za katere je kriza zdrs v še večje izkoriščanje, negotovost in pomanjkanje. Po krizi ne bo prihoda na staro. Za tisto, kar bo nastalo, se moramo sami zavzeti in ne pričakovati, da bomo prihodnost dobili kot darilni bon.


Preberite še


Najbolj brano