Osebnost Primorske: zmagovalci so ljudje z velikim srcem

Marčevsko akcijo Osebnost Primorske posvečamo vsem, ki v času epidemije novega koronavirusa nesebično in požrtvovalno pomagajo sočloveku.

Z leve: Luka Manojlović, Valentina Sivec, Denis Ibrišimović in Andrej Fister
Z leve: Luka Manojlović, Valentina Sivec, Denis Ibrišimović in Andrej Fister  

Svet in tudi naši kraji so že več tednov v primežu novega koronavirusa. Gospodarstvo že težko sope, javno življenje je zamrlo, ljudi je strah pred boleznijo, ki ni izbirčna. Pa vendar se v tem času dogaja tudi veliko lepega.

Spremenjenim razmeram se prilagaja tudi akcija izbiranja osebnosti Primorske, ki jo skupaj prirejamo Primorske novice, Radio Koper, Televizija Koper, Primorski dnevnik in Radio Trst A. Ta mesec ne prirejamo običajnega izbora: marčevsko akcijo posvečamo vsem tistim, ki v času epidemije z veliko mero človečnosti pomagajo pomoči potrebnim. Predvsem s tem, ko tudi mimo svojih delovnih obveznosti posvečajo čas najranljivejšim v družbi. Ne le zdravstveno osebje, svoje srce in dušo razdajajo tudi prostovoljci, pripadniki civilne zaščite, sosedje, policisti, reševalci, negovalci, podjetniki …

Vseh seveda ni mogoče izpostaviti, zato smo izbrali osebnosti, ki jih predstavljajo. Vse ljudi dobrega srca, ki se trudijo, da bi bil čas epidemije znosnejši, pa razglašamo za osebnost Primorske meseca marca.

Valentina Sivec med pobudniki denarne nabirke za urgence v Furlaniji Julijski krajini

Valentina Sivec iz Jamelj pri Gorici je pred dobrim mesecem ostala doma. Trgovino v sesljanskem Portopiccolu, kjer je zaposlena, so zaprli: od takrat ni prestopila hišnega praga. Je pa med tistimi, ki so se odločili, da izolacijo izkoristijo za pomoč bližnjim, da času, pravi, dajo drugačen smisel.

Valentina Sivec

S prijateljico Claudio sta takoj začeli razmišljati, kako bi pomagali zdravstvenim ustanovam v Furlaniji Julijski krajini, v kateri živita. “Pogovorili sva se s prijatelji, ki so aktivni na družbenih omrežjih, to sta blogerka MissClaire in Michele, fotograf in influencer, ter z Roberto, ki dela pri Karitasu in je spretna v opravljanju birokratskih zadev. Ugotovili smo, da na deželni ravni ni bilo nobene podobne nabirke, zato smo navezali stik z deželno zdravstveno ustanovo in njihovimi odvetniki - z namenom, da bi bila naša pobuda čim bolj transparentna, učinkovita in seveda prodorna,” je pojasnila.

Še isti dan je bila nabirka že na spletni strani Gofundme. Odziv je presegel vsako najbolj rožnato pričakovanje. Vest se je hitro širila, nabirko so podprle nekatere znane osebnosti, na primer pevki Elisa in Tish ter športniki, ki so informacije delili na družbenih omrežjih. “To nam je izredno pomagalo. Donacije so prihajale po pet, deset, 20 evrov, pomembneje pa je, da se je vest hitro širila. V enem dnevu, v samih 24 urah, smo nabrali 30.000 evrov.”

Njihov cilj je bil zbrati 50.000 evrov, naposled so jih skoraj 70.000 in nabirko prekinili. Denar bodo namenili trem glavnim zdravstvenim ustanovam (Pordenon, Videm, Trst), ki bodo na podlagi lastne presoje določile, katera bolnišnica oziroma kateri urgentni oddelek je najbolj potreben pomoči in kaj najbolj potrebuje. Delo ekipe Sivčeve pa se s tem ni zaključilo.

“Zaradi spletne nabirke smo prišli v stik z zdravniki in zdravstvenim osebjem, ki so nam predstavili tudi druge konkretne potrebe. Spraševali so nas, na primer, po zaščitnih maskah in telefonih z videokamero, preko katerih bi se pacienti lahko videli s sorodniki, ki ne morejo do njih. Ljudem smo skušali pomagati tudi s temi manjšimi stvarmi; večina se ne zaveda, koliko ostarelih v bolnišnicah potrebuje podporo družine. Veseli smo, da jim v teh dneh lahko nudimo nekaj topline,” je zadovoljna Valentina Sivec.

Tudi sama v tem času najbolj pogreša ljubljene osebe. “Od 9. marca nisem šla z doma. Imam sicer srečo, da imamo doma velik vrt, a ni lahko, pogrešam prijatelje, fanta, nonote. Nikomur ni lahko, k sreči pa obstajajo WhatsApp, Instagram in drugi pripomočki, s katerimi se lahko videvamo tudi večkrat na dan. To pomaga.”

Kaj pa bi iz svoje izolacije svetovala bralcem in poslušalcem primorskih medijev? “Naj poslušajo navodila, predvsem pa naj ne pozabijo, da čeprav se počutimo nemočne, nemočni nismo: vsakdo lahko pomaga po svojih skromnih močeh. Zlasti tako, da ostane doma in ne širi virusa: res verjamem, da smo tako v pomoč sebi in drugim. Upam pa, da bomo, ko bo vsega tega konec, vstopili v vsakodnevno življenje z drugačnim srcem in bolj kolektivnim razmišljanjem.” POLJANKA DOLHAR, Primorski dnevnik

Luka Manojlović v domu upokojencev starostnikom omogoča video pogovore s svojci in ureja računalnike za učence

Računalniški strokovnjak in podjetnik Luka Manojlović že leta stoji za številnimi projekti, ki pretežno temeljijo na prostovoljstvu. Aktivist, ki se vedno odzove, ko je treba priskočiti na pomoč, je ob epidemiji stanovalcem Doma upokojencev Nova Gorica uredil video povezavo s svojci, in skrbi, da darovani računalniki za šolanje na domu do učencev pridejo brezhibno pripravljeni.

Luka Manojlović (foto: Nace Novak)

Brezplačnega brezžičnega interneta v Novi Gorici in okolici, e-Centra in mnogih odmevnih projektov ne bi bilo, če ne bi za njimi stal Luka Manojlović. Računalniški strokovnjak, podjetnik in prostovoljec. Kot idejni vodja stoji za projekti, ki pretežno temeljijo na prostovoljstvu. Wlan je pred 15 leti zasnoval in ga, večinoma na svoje stroške, širil na javnih površinah v mestu in na podeželju, in v javnih ustanovah, od zdravstvenega doma ali bolnišnice do Doma upokojencev Nova Gorica. Prav tam je ob izbruhu epidemije koronavirusa stanovalcem omogočil video povezavo, da so lahko v čim bolj neposrednih stikih s svojci. “Kontaktiral me je direktor doma upokojencev. Zdelo se nam je v redu, da jim vzpostavimo video klice z domačimi, pobudi smo prisluhnili in jo izvedli,” pravi.

Ker se vedno odzove, ko je treba, se je kmalu lotil še ene naloge. Računalnike in opremo, ki so jih v Novi Gorici zbrali za učence, ki si jih ne morejo privoščiti, da bi lahko sledili pouku od doma, pregleduje in pripravi, da brezhibno delujejo. “Aktivirala sta se tudi direktorica Mladinskega centra in pristojni oddelek mestne občine, jaz pomagam s svojim znanjem in idejami, ki bi lahko doprinesle k tem ciljem,” je skromen. Zbrali so približno 80 računalnikov, a se ljudje še javljajo. “Mislim, da bomo na koncu prišli do kakšnih stotih, kar bo zadovoljilo potrebe.” In odziv? “Kar se tiče starejših, me je kar nekaj svojcev kontaktiralo in so bili s tem zadovoljni. Kot so mi povedali prostovoljci, ki so dostavili računalnike, so jih učenci sprejeli z veseljem.”

Akciji sta le dve v mnogih, ki jih je uresničil na Goriškem. Ideja o brezplačnem javnem internetu se mu je porodila iz entuziazma. Prav tako e-Hiša, ki je sprva bila na Mostovni, nato so jo nadgradili in preselili v center mesta, nov nov dom pa bo našla v Daimondu. V Novo Gorico je pred leti s pomočjo somišljenikov pripeljal dogodke TEDx in predavanja v sklopu 5 za vzgojo ...

S širokim pogledom in z mislimi v prostovoljstvu ni stereotipen podjetnik. “Vsak po svojih zmožnostih in z znanjem, ki ga ima, lahko prispeva družbi in jo s tem dela boljšo. To je tisto, kar me vodi …” Lahko bi že zdavnaj delal kjerkoli po svetu, a ostaja zvest okolju, v katerem se je rodil in odraščal. “Veliko časa in včasih finančnih virov investiram v to, da skupnost napreduje. Skupaj s tem, da napreduje družba, napredujem tudi jaz v njej,” pojasni. V teh kriznih časih pa poudarja: “Vsi smo na isti ladji in nam bo uspelo. Obdržati moramo visoko stopnjo morale in se zavedati, da bomo skupaj poskrbeli za vsakogar!” MITJA MARUSSIG

Denis Ibrišimović je sprožil verigo razdeljevanja brezplačnih toplih obrokov

Ko je šef vipavske gostilne Podfarovž Denis Ibrišimović sredi marca spoznal, da bo treba gostilno zapreti, je že imel idejo, kako bo pomagal ljudem v stiski. Začel je razdeljevati brezplačne obroke in s svojim zgledom navdušil še druge.

Denis Ibrišimović

Že ko je sklical sestanek z zaposlenimi in napovedal, da bodo gostilno zaprli, je imel idejo, da bi kuhal za ljudi v stiski. “Imel sem jasen plan in tudi povedal sem, da so vsi razbremenjeni dela, da bom jaz kuhal. Nato se mi je pridružila še prijateljica Julijana Krapež. Z njo od takrat vsak dan pripravljava tople obroke za ljudi, ki jih res potrebujejo,” pove Denis Ibrišimović.

Hrano lahko ljudje prevzamejo v gostilni, pripeljejo jo tudi na dom. Odziv na njegovo dobrodelno gesto ga je presenetil. “Dejansko sem bil prvi teden šokiran. Poslušati vse te zgodbe, videti vse te ljudi, ki so resnično v stiski in nimajo nič za na krožnik oziroma za na mizo, je šokantno. Že takoj sem povedal, da se nismo zavedali, v kakšnem stanju je naša družba, dokler nismo prišli v to situacijo. Nekajkrat sem se zjokal, ko sem dobil sporočila oziroma odzive teh ljudi.”

Najbolj sta ga ganila dva primera. Prvi je bil starejši gospod iz Postojne, ki je k njemu prišel s hčerko. Na vratih mu je kazal najrazličnejše papirje, s katerimi je dokazoval, da imajo preko postojnskega Rdečega križa vsak dan organizirano malico za en evro. “Ker pa so vrtec zaprli, so ostali brez vsega. In potem sta sedela z ženo in hčerko doma za mizo, vedeli so, da imajo deset evrov v tanku, niso pa imeli nobenih financ. In so se usedli v avto in prišli iskati za jesti,” predstavi žalostno zgodbo družine v stiski. Gospod ga je nato vljudno vprašal, če lahko pride še kdaj po hrano - ko bo imel denar za bencin ...

Tudi ob drugi zgodbi se bodo zagotovo marsikomu orosile oči. Za pomoč ga je prosila devetčlanska družina iz Ljubljane, v kateri je sedem otrok. “Ko sem prvič prišel tja in videl otroke na vrtu, tiste nedolžne oči ... Ko mi je štiriletna punčka skočila v objem, ko je videla, da sem prinesel hrano ... In potem tisti klic, ko sem se vračal domov, kako otroci jejo, ona pa na balkonu z možem joka, ne znam povedati, kako je to vplivalo name.” Vsak človek si zasluži topel obrok na dan, poudarja Ibrišimović.

“Za vse nas bo težka situacija, mnogi pa so že v tem trenutku občutili krizo zaradi tega virusa in mislim, da lahko s hrano zelo veliko pomagamo in da ljudje to najbolj cenijo.” Njegova zgodba se je bliskovito razširila po Sloveniji in navdahnila tudi druge. “Odziv v prvem tednu je bil nor, mislim, da je našo objavo na facebooku videlo več kot 100. 000 ljudi. Pridružilo se nam je nekaj restavracij, kar pomeni, da je to dobra stvar. Ljudje so prepoznali stisko drugih ljudi in so pripravljeni pomagati. Zdaj je pravi čas, da stopimo skupaj in si pomagamo, poudarja Ibrišimović. Ne pozabi omeniti, da je v okolici ogromno dobrih ljudi. “Na pomoč so nam priskočila lokalna podjetja, restavracije, mnogo posameznikov, vsi nam poskušajo pomagati z dobrinami, prevozom, delati želijo z nami v kuhinji. Odziv v Vipavski dolini je fenomenalen in veliko ljudi je pripravljenih pomagati, kar me zelo veseli.” ALENKA OŽBOT

Andrej Fister iz lekarne v Hrpeljah občanov ne pušča na cedilu niti izven delovnih prostorov

Andrej Fister že dva meseca prihaja na delo v lekarno v Hrpeljah tudi dve uri pred odprtjem, odhaja pa precej po koncu odpiralnega časa. Farmacevt občanov ne pušča na cedilu niti izven lekarne. Pripravljen jim je zdravila in pripomočke pripeljati na dom in pojasniti, kako jih jemati oziroma uporabiti.

Andrej Fister je v lekarni v Hrpeljah začel delati pred 16 leti. Sicer Koprčan se je pred enajstimi leti v tiste kraje tudi preselil, tako da se zdaj počuti bolj Brkinec. “Kot prostovoljec večkrat pomagam drugim, sploh v okviru krajevne skupnosti. Skoraj nikoli ne odrečem pomoči tistim, ki jo potrebujejo - dokler ne opazim zlorab,” pove.

Andrej Fister (foto: Helena Race)

“Poznam skoraj vse, ki prihajajo v lekarno, in vem, katera zdravila jemljejo,” pravi. Tudi zato ni dvakrat pomislil, preden se je pridružil pobudi občine in se javil, da bi razvažal zdravila tistim, ki so jim vpeljana nova zdravila, ali za katere meni, da potrebujejo dodatno razlago glede njihovega jemanja in učinkov.

“Prve dni je kar nekaj ljudi klicalo za dostavo. Razložil sem jim, da je ta usluga namenjena samo za občane, ki sami ne zmorejo v lekarno,” je povedal. V družini pričakujejo drugega otroka, a Fister vztraja, da bo tudi med očetovskim dopustom nekaj svojega “prostega” časa namenil soobčanom ter jim razvažal zdravila in medicinsko tehnične pripomočke. “Ko bo, na primer, kdo odpuščen iz bolnišnice v domačo oskrbo ali kaj podobnega, bom šel pojasnit, katera zdravila naj jemlje in kako,” napove. “Trenutno še delam v lekarni s polno paro, sem pa na razpolago,” doda.

Zdravil ni pred tem nikoli izdajal izza pleksi stekla ali skozi okno kot zdaj, ko to počne zato, da je tveganje okužbe z novim koronavirusom čim manjše. “In nikoli ni bilo pri delu takega čustvenega naboja kot v zadnjih dveh mesecih,” ugotavlja. Ko je bila lekarna odprta od 8.30 do 16. ure, se je zaradi obilice dela dan zanj končal že ob 16.05. “Minuto kasneje nisem zmogel ničesar več. Težko je opisati ves stres, ki se nabere v delovniku. Sem edini v lekarni, vse od nabave do dela s strankami je na meni. Zadeve hitro presežejo normalo. Stres je dosegel vrhunec tik pred skrajšanjem urnika, ki je bilo zelo dobrodošlo,” je zadovoljen. Občasno je prihajalo in še prihaja do konfliktov, ki, tako Fister, “največkrat pridejo za neumnosti”. K sreči je veliko več pohval in spodbud. “Ko ljudje razumejo stisko zdravstvenih delavcev, me gane in pripelje celo do solz,” prizna.

Pred epidemijo koronavirusa je bilo v lekarni manj obiska, tako da se je s strankami uspel več pogovarjati. “Zdaj zaupnih pogovorov ni, ker ni zasebnosti. Popolnoma razumem, da ljudje ne morejo govoriti kar s ceste. Te dni bolj sprašujejo po nasvetih, kako se pravilno vesti, od uporabe maske do tega, kako zmanjšati možnosti za okužbe,” pojasni Fister.

Čeprav je ultramaratonec, se še do nedavnega po službi ni mogel “niti premakniti”. Zdaj uspe trenirati na domači tekaški napravi. “Ohranjati fizično kondicijo je ključno za ohranjanje psihične, saj moram biti večino dneva povsem osredotočen,” je prepričan. NIVES KREBELJ


Preberite še


Najbolj brano