Virus je odprl naše domove
Prepovedi zbiranja, nepotrebnega prehajanja iz ene občine v drugo, zabav, koncertov in ne nazadnje maš v naših cerkvah so se nam še pred mesecem dni zdeli skrajni ukrepi, za katere smo upali, da nas ne bodo doleteli. Pa so nas. In zdaj se nam zdi skrajno, če zalotimo koga, ki se teh prepovedi ne drži. In prav je tako. Spremljali smo boj z novim virusom na Kitajskem, v Južni Koreji, spremljamo ga v Italiji, Španiji in pri nas in verjetno ga ni več človeka z zdravo pametjo, ki ne razume, da se je treba obnašati odgovorno in previdno, če hočemo, da se svet vrne v svoje običajne tirnice.
Kako totalno in globalno virus vpliva na naše življenje, bomo nazorno spoznali ob bližajočih se velikonočnih praznikih. Ne bomo gledali reportaž o izdelovanju butar, o pokanju s karbidom, o ciljanju pirhov s kovanci, ne bomo šli k mašam, v procesijo, ne bomo poslušali veličastnih velikonočnih pesmi, po mašah pa ne bomo zavili v gostilno. Letos vse to odpade.
Letos ne bomo gledali reportaž o butarah, pokanju, ciljanju pirhov, ne bomo šli k procesijam, mašam in po maši ne v gostilno.
Tudi dvatisočletna vera, ki je premagala rimski imperij, oblikovala ves zahodni svet in mu do nedavnega vladala, netila tudi številne vojne in obenem širila ljubezen do sočloveka, je na zunaj klonila pred nevidnim sovražnikom. Zaprla je vrata svojih božjih hramov in vero vrnila tja, kjer se je v bistvu začela, na naše domove. Enako kot občinske, državne in naddržavne ustanove, vse so pred virusom zaprle vrata, ljudem omogočile drugačne načine opravljanja neodložljivih opravkov in jih predvsem prisilile, da ostajajo doma.
Egiptovski kalif Al Hakim je nekoč ukazal za devet let zapreti vse krščanske cerkve. In ko se je po kakšnem letu sprehodil po krščanskem delu mesta, je zgroženo ugotovil, da je zaprl eno cerkev in v vsaki družini odprl drugo. Iz vseh krščanskih hiš je namreč slišal glasne molitve. In takoj ukazal spet odpreti cerkve. Naj molijo, kakor hočejo, naj bi takrat rekel.
In podobno je z našimi domovi v času pandemije koronavirusa. Postali so prostor za pogovor, koncerte, urejanje opravkov na daljavo, osebne izpovedi ... Za verujoče ali neverujoče so postali tisto, kar bi morali biti od nekdaj. Naša varna gnezda, v katera se lahko zatečemo pred težavami, hkrati pa odprta za ves svet. In predvsem za upanje, vero ter željo po boljšem jutri.