Koder sonce hodi

Slovenska himna je dobila znak Evropske kulturne dediščine. Zasluženo. Ker je besedilo izbrane kitice Prešernove Zdravljice lep primer univerzalnega humanizma. Če bi malo pogledali družabna omrežja in spletne komentarje pod nekaterimi novicami v teh dneh, bi morali našo himno ukiniti. Oziroma vsaj verz “žive naj vsi narodi” spremeniti v “narod naj crkne”.

Grobo? Ja. Ampak niti približno tako grobo kot izbruhi nekaterih ljudi, ki brez pretiranih občutkov krivde natipkajo, da je nekdo golazen in “majmun”, da naj mu odrečejo zdravljenje in da bi bilo edino pravično, če ga odklopijo z respiratorja, ker to, da ne more dihati, je še veliko premalo. In karkoli hudega se mu zgodi: prav mu je. A je res treba te bratomorne vojne?

Če se enkrat odločimo, da je vrag mejak, ni več zunanjega sovražnika. Niso več begunci, Lahi in Žabarji. Potem sva ti in jaz.

Seveda ni prav, da ljudje sredi epidemije hodijo na izlete na morje in v hribe. Pa tudi ni prav, da se po makadamskih cestah čez maloobmejne prehode tihotapijo v državo po bencin. Je neodgovorno in nespametno ravnanje, ki si zasluži kritiko in tudi vzgojno kazen.

Seveda je logično, da smo prestrašeni, konec koncev smo sredi pandemije nalezljive bolezni, v popolnem črnem scenariju. In v strahu iščemo zavetje ali sovražnika ali oboje, dovoljeno nam je nekoliko pretiravati. Ampak, če se ne bomo brzdali, kam bomo šli, ko bo epidemije konec?

Če se bomo privadili na to, da je kamenjanje popolnoma sprejemljiva oblika družbene interakcije, v koga bomo metali skale junija ali julija? V Nemce, ker nam onesnažujejo zrak s svojimi potratnimi avtomobili? V Mariborčane, ker govorijo na glas in napačno naglašujejo? V Islandce, ker delajo reklamo za kožne opekline?

Ljudje, če se enkrat odločimo, da je vrag mejak, potem ni več zunanjega sovražnika. Niso več begunci, Lahi in Žabarji. Potem sva ti in jaz. Potem so ovadbe na policijo, da sta sosedi preko balkonske ograje pili kavo z glavama preblizu, da je možakar čez cesto že sedmič peljal psa na sprehod, da je bil upokojenec v trgovini ob desetih petnajst in da mama ni oprala in zlikala maske, ko se je vrnila iz lekarne. Potem niti nismo več ljudje, smo le premikajoče se vreče potencialnih okužb, ki jim vrednost določa prazen prostor med njimi. Je to res svet, v katerega se hočemo jutri zbuditi?


Preberite še


Najbolj brano