Čakajo nas še hujši časi
Zbudili smo se v novo jutro, z novimi prepovedmi, z novimi ugibanji, novimi vprašanji. Mnogi se sprašujejo, zakaj se moramo držati še strožjih omejitev. Kdo je za to kriv? Toda, ali je takšno vprašanje v teh dneh, tednih, ko skoraj vsakdo spremlja statistiko o novih okuženih, novih mrtvih, res potrebno? Iskati krivca za strožje prepovedi gibanja? Res je, nekateri so se prepovedi, ki so veljale do včerajšnjega dne, dosledno držali in so strogo upoštevali zapoved #ostanimodoma.
Ravnali so po zdravi pameti, omejili socialne stike, pozabili na obiske starejših sorodnikov, v trgovino hodijo le enkrat na teden ali pa še to ne, drugi hrano in nujne stvari naročajo v spletnih trgovinah. A še vedno je bilo preveč tistih, ki se za prepovedi niso zmenili. Še minuli konec tedna so v družbi praznovali rojstne dneve, hodili na izlete na Gorenjsko, v Istro, v Posočje, Brda, v Vipavsko dolino ...
Lahko se nam zgodi še hujše, lahko nas doletijo še hujše prepovedi. A priznajmo si, to ni najhujše.
Toda tudi ti novi ukrepi ne bodo zalegli, če vsak pri sebi ne bo ponotranjil njihovega bistva ... Kaj od nas sploh zahtevajo? Da smo doma, večina s polnimi hladilniki in omarami, vsak sicer s svojimi skrbmi. Nekateri so na čakanju, drugi delajo doma, tretji se učijo na daljavo. Nekateri pa zato, da s(m)o ostali lahko doma, delajo, da življenje v teh izrednih razmerah (čeprav jih vlada ni razglasila) gre nekako naprej.
Odgovorno bi bilo, da imamo v mislih prav njih, da se zato ne sprašujemo, kdo je zdaj kriv za to, da ne bomo več mogli na Bled ali v Portorož. Lahko se nam zgodi še hujše, lahko nas doletijo še hujše prepovedi. A priznajmo si, to ni najhujše. Najhujše, kar se zgodi državi, z državljani, ki ne spoštujejo omejitev in prepovedi, lahko spremljamo pri sosedih. Le koga ne streznijo posnetki iz bolnišnic v Bergamu in v drugih italijanskih mestih? Tudi pri nas se lahko stvari zelo hitro spremenijo. Zdaj se še lahko sprašujemo, ali vojski podeliti dodatna pooblastila za to, da bo pomagala policistom na obmejnih območjih.
Toda ali si res želimo, da bi - tako kot v Italiji - pomagala pri prevažanju krst iz enega mesta v drugo, ker žrtev pandemije nimajo kam pokopati. Ne bi bilo pametneje upoštevati omejitev in prepovedi, energijo pa prihraniti za izzive, ki nas čakajo po tem, ko bo na koncu predora posvetila luč?