Škedenjska železarna - vsak dan je bo manj

Škedenjsko železarno, ki je eden večjih onesnaževalcev na Tržaškem, verjetno pa tudi na slovenski strani meje, po 123 letih od odprtja vendarle zapirajo; včeraj so začeli postopek ugašanja plavža in koksarne.

TRST > Železarne se ne da izključiti kar čez noč. “Nasprotno, zahteven postopek bo trajal približno tri tedne,” pravi deželni deželni odbornik za okolje Fabio Scoccimarro. Po časovnici, ki jo je pripravil lastnik železarne, družba Arvedi, bodo do 17. aprila poleg koksarne plavža postopno zaprli tudi elektrarno in obrat za proizvajanje pare. Postopek sam naj ne bi povzročal dodatnih izpustov v okolje, a nad njim bo bedela deželna agencija za okolje, ki bo ves čas merila izpuste prašnih delcev PM10 in benzena v zraku znotraj železarne in v okolici.

Scoccimarro ocenjuje, da bo vse to zagotovilo bolj zdravo okolje, obenem pa naj bi se tem v območju krepila brezogljična industrija; omenja elektrarno na naravni plin, vroče cinkanje, razvoj pristaniških in logističnih dejavnosti.

Delavci naposled podprli zaprtje

Železar Arvedi je sicer v škedenjski železarni precej vlagal v okoljske izboljšave, na koncu pa se je vseeno odločil za umik. Najtežje pri tem je bilo reševanje 580 zaposlenih. Ti so naposled na referendumu potrdili sindikalni dogovor z družbo Arvedi o zaprtju plavža in koksarne, preoblikovanju območja in prekvalifikaciji delavcev. Večji del delavcev naj bi delo nadaljeval v tamkajšnji valjarni.

Alarmantni podatki o obolenjih

Delavci so se bali za svoje zaposlitve, kljub temu da so bili podatki o obolevnosti alarmantni. Tržaško tožilstvo je pred časom predstavilo podatke, da so kar polovici zaposlenih, ki je v železarni delala med letoma 1974 in 1994, zdravniki odkrili raka ali drugo resnejše pljučno obolenje. Obolevajo tudi okoliški prebivalci, ki s svojih balkonov in z dvorišč vsak dan pometajo črn prah.

Vse tik ob slovenski meji

“Ne verjamem v dobre namene te odločitve. Že zato ne, ker je bila pogoj zanjo dogovor, da se krivcev za dolgoletno onesnaževanje ne more preganjati. Oboleli tako ne morejo do odškodnin,” opozarja Franc Malečkar iz okoljske organizacije Alpe Adria Green, ki dolgo opozarja na izpuste iz škedenjske železarne, ki gotovo segajo tudi na slovensko stran, a tega na naši strani nihče ne meri. “Ko so pred leti za nekaj mesecev na Kolombanu postavili mobilno postajo, je namerila dvakrat več ogljikovega dioksida kot v Trbovljah, toliko dušikovega dioksida kot ob avtocesti v Mariboru,” je spomnil Malečkar.

“Je pa železarna le del mozaika onesnaženja v Trstu in okolici, le nekaj kilometrov od slovenske meje. Ne pozabimo na milijone ton nafte v rezervoarjih Siota v Dolini z rakotvornimi izpusti, na sežigalnico odpadkov z izpusti dioksina, pa na termocentralo v Tržiču ...,” našteva Malečkar.

---