Suspenz samoumevnosti

Zelo pogosto, če že ne kar praviloma, se zgodi, da se dragocenosti nekoga ali nečesa dodobra zavemo šele v trenutku, ko tega nekoga ali nečesa ni več. Pred tem se nam zdi preprosto samoumevno, da je tam. Nam v veselje, pomoč ali pa kar tako.

Če dobro pomislimo, se je vrsta stvari, ki se zdijo ali so se zdele samoumevne, v zadnjih letih in desetletjih zelo podaljšala. Od golf igrišč in celo pokritih smučišč v puščavah do umetnih otokov. Od tega, da so trgovine odprte tudi ob koncih tedna in da v njih vedno najdemo želen izdelek, pa vse do možnosti, da se lahko kadarkoli odpravimo kamorkoli, tudi z letalom, in to za ceno polovice para poceni čevljev. Samoumevno je postalo to, da lahko dobimo dunajski zrezek v planinski koči ali avokado v zelenjavni trgovini v sosednjem bloku. Da o samoumevnosti druženja, obiskovanja takih in drugačnih prireditev, spremljanja športnih dogodkov in kaj vem še česa niti ne govorimo.

Za začetek bi moralo po vsem tem postati tudi raznim hermanom dragonjem jasno, da nismo kralji. Da je dovolj nekaj prostemu očesu nevidnega, kar še organizem ni, da so v trenutku na kolenih ne le mesta in države, pač pa celotno človeštvo.

Če dobro pomislim, je postalo samoumevno celo to, da je na smučanju za zimske počitnice lepo vreme. Sonce, brez oblačka, toplo, kakor da smučanje ne bi bilo zimski šport. Skratka, če bi si sposodil besede Hermana Dragonje iz zadnje epizode nadaljevanke V imenu ljudstva, bi rekel: “Kakšni naravni viri, kakšna biotska pestrost, kakšne podnebne spremembe, kakšne ošpice in črne koze, tukaj smo mi kralji!” Ja, in kdo nam kaj more.

No, zadnje tedne se je izkazalo, da nam more. Tako zelo nam more, da se je tista neskončna vrsta samoumevnosti pošteno skrajšala. Pravzaprav se človeku zazdi, da je tudi sama samoumevnost kar naenkrat pristala v suspenzu. Tako kot je v suspenzu končal vsem dobro znan Mlakarjev Pepi Žbaradorja, potem ko je šefu v menzi rekel, “da narveče mone maju narveču plaču”. Seveda je vsaka podobnost z najnovejšimi izvoljenci ljudstva na oboleli strani Alp, ki so se, krizi v brk, brž želeli postaviti v najvišje plačne razrede, zgolj slučajna.

Pač pa nič slučajno in zelo premišljeno delujejo kadrovske poteze starega novega prvega ministra in njegovih pribočnikov. Glede na minule izkušnje s preverjenimi kadri in njihovimi novimi sledilci nam ostaja zgolj tolažba, da tista znana ljudska govori le o tem, da gre v tretje rado. Glede na to, da nič ne reče o tem, kako gre v četrto, je velika možnost, da ne bo šlo rado. Je pa res, da se da tudi v dveh letih in pol marsikaj postoriti, da ne rečem suspendirati. Tudi, ali predvsem v senci te izjemno resne bolezni, ki sliši na ime covid-19 in je posledica okužbe z aktualnim svetovnim prvakom med virusi. Koliko časa bo obdržal primat in vzdrževal te izredne razmere, najbrž nihče ne ve, so pa izredne razmere bile, so in bodo idealno okolje tudi za podle rabote. Človeške, seveda.

Od bolj preprostih in malodane nedolžnih, kakršna je bila tale z maskami, ki so izginile na neznanem kraju ob neznanem času, do bolj strateških in dolgoročnih. Te gredo od privatizacije naravnih virov in družbene infrastrukture - šolstva, zdravstva in še česa, preko uzurpacije zakonodajne in sodne veje oblasti ter medijev in do omejevanja svoboščin. Zveni pretirano? Ne bi rekel. Naštetim procesom smo bili že priča. In ne zgolj v minulem tisočletju, v daljni južni Ameriki, ob podpori znane izvoznice demokracije, Združenih držav Amerike.

Sosed Viktor, tesen prijatelj našega novega starega prvega ministra, tovrstne rabote odlično obvlada in se zelo trudi, da bi svoje znanje, ali kakor se danes temu moderno reče - know-how, posredoval bližnjim in daljnim sosedom. No, ko se bo ta vsesplošna virulenca nekoliko umirila, bomo videli, ali zajec res tiči prav v tem grmu. Eni pravijo, da naj se pustimo presenetiti, a glede na dosedanje izkušnje bo zajec točno tam. Kakor rečeno, bomo videli. Pač pa v tem trenutku žal vidimo povsod zgolj ta presneti virus, zaradi katerega se vsaj začasno poslavljamo od vsakdanjega življenja in s tem od marsičesa, kar je bilo še včeraj popolnoma samoumevno.

A ker je vsaka stvar za nekaj dobra, je tako tudi pri tej koronski pandemiji. Satelitski posnetki marsikje kažejo na pomembno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, posebej dušikovega dioksida, za kar gre gotovo velika zasluga bistvenemu zmanjšanju cestnega potniškega in najbrž tudi tovornega prometa. Zelo razločno se to vidi na posnetkih, ki jih je nad Padsko nižino, tem šolskim primerom mravljišča človeških aktivnosti, med januarjem in marcem letos naredil satelit Copernicus Sentinel-5P. Prebivalci sosednjih Benetk poročajo o kristalno čisti vodi in celo o ribah v kanalih, ki so bili vedno sinonim umazane in smrdljive vode. Ta je bila taka v prvi vrsti zaradi prometa. Zaradi motornih plovil vseh vrst in velikosti, v zadnjem desetletju celo turističnih križark, ki po kanalih prevažajo resda tudi domačine, njihovo hrano, odpadke in še kaj, a levji delež nedvomno predstavljajo samoumevni milijoni turistov in z njimi povezani hrana, odpadki, spominki itd.

Oba italijanska primera sta vsekakor znak, da je mogoč in nujen razmislek o drugačnih modelih družbenega razvoja. O modelih, ki ne bodo pomenili degradacije in uničevanja naravnega okolja, ki bodo vključevali solidarnost, skrb za šibkejše. Za začetek bi moralo po vsem tem postati tudi raznim hermanom dragonjem jasno, da nismo kralji. Da je dovolj nekaj prostemu očesu nevidnega, kar še organizem ni, da so v trenutku na kolenih ne le mesta in države, pač pa celotno človeštvo. Jasno bi moralo biti tudi, da je v takšnih primerih ključna močna javna družbena infrastruktura - zdravstvo, socialno varstvo, civilna zaščita, policija, izobraževanje, kultura in vse, kar še sodi zraven. Malo za šalo, malo zares - morda bi se morali po tem radikalnem suspenzu samoumevnosti ponovno spomniti na tiste znane akcije Nič nas ne sme presenetiti in na smetišče zgodovine postaviti prepričanje, da nas nič ne more presenetiti. More, more. Z lahkoto.


Preberite še


Najbolj brano