Dnevnik samskega očeta, ujetega z otrokoma v karanteni

Prekinitev socialnega življenja in odrejeno zadrževanje v lastnem stanovanju prinašata tudi priložnost za umirjanje in (samo)refleksijo. V poplavi spletnih objav, ki upravičeno izražajo strah in zaskrbljenost, je na srečo zaznati tudi številne, ki stavijo na duhovitost, sarkazem in, zakaj pa ne, tudi zdravo mero cinizma.

Takšen je tudi spletni dnevnik Roberta Valčića - Valkota, ustvarjalca stripa The Closh (nekdanjega prebivalca naših časopisnih strani). Izposojeno originalno različico z njegovega facebook profila objavljamo v nekoliko skrajšanem prepisu.

Nedelja, 15. marca, dan 3

Danes sem ponesreči čistil ploščice okoli banje. Sem mislil, da so fuge rjave. Niso. Otroka nahranjena. Miši in golobi še živi ... Kadim manj, ker mi zmanjkuje tobaka. Ne bom motal v wc papir, ker je predragocen. Ne da se ga oprati, ne poskušajte.

Ponedeljek, 16. marca, dan 4

Danes smo za zajtrk pojedli zadnji kos kruha. Mali je odrezal kos, ki mu je padel na mezinec in je imel otečeno. Ko je hotel v bolnico (drama queen), sem mu začel opisovati bitko na Neretvi in Sutjeski in prst je čudežno ozdravel po 48 minutah. Mimogrede, odpadel mu je še zadnji mlečni zob. In ker smo ostali brez mleka, sva ga s starejšim sinom namakala v kavi. Vsaj nekaj “mlečnega” ...

Danes sem ju učil pomivati posodo. Ko sta vprašala, zakaj je ne damo v pomivalni, sem jima razložil, da nimamo tablet za stroj. Zadnjo sta pojedla včeraj namesto piškotov. Danes sta tako čisto kakala, da smo prihranili en listek in pol wc papirja. Vseeno ne priporočam.

Ko pridem na zadnje čike na balkon, me golobi grdo gledajo. Otroka nista opazila razlike, le mlajši je rekel, da diši po bureku, ko sem pripravljal večerjo. Saj mu bom nekega dne povedal ... Golobov je vedno manj. Tudi sosedi so očitno imeli piščanca za kosilo. V sili hudič še muhe žre.

Torek, 17. marca, dan 5

Počasi čutimo to tesnobo. Otrokoma sem razložil, da je tako v zaporu, misleč, da ju bo to stimuliralo k učenju in napotilo na pot pravičnosti in trdega dela. Evo ... Že ves dan igrata igrice. Bolj ali manj pobijata svoje znance in vrstnike. Kljub temu da sta doma, se počutim osamljen kot pes. In ker sem alergičen na pasjo dlako, kiham non stop. Veš, da nekaj ne štima v tej izolaciji, ko se veseliš klica bivše. Bojim se za svoje mentalno zdravje.

Okoli bloka klasični sprehajalci psov. Opažam, da so bolj previdni glede izhodov. Vse manj jih je. Verjetno opravljajo živali potrebo kar doma. Sklepam, da je zato toliko toaletnega papirja šlo v promet. Ti psi so vedno bolj pametni. Mislil sem peljat otroka lulat in kakat ven. Da prihranimo nekaj wc papirja. Raje pobijata folk. Skrbi me za njuno mentalno zdravje.

Včeraj sem poslušal sosede, kako se kregajo. Žena se je drla, kot da bi si mož obrisal rit s tremi papirčki. Zdi se, da sta se čez noč pobotala. Danes sem ga slišal, kako nekaj dela z motorko. Čudilo me je, da pripravlja drva, ko pa je zunaj tako toplo.

Potem sem videl, da pripravlja roštilj in sem sklepal, da je zato nekaj žagal. Malo neodgovorno od njega je bilo, da je roštiljal za celo ulico. Folk, naveličan “piščanca”, se je kar gnetel v vrsti z metrom in pol razdalje za brezplačno kosilo. Naš sosed je res velikodušen. Žene nisem videl ves dan. Najbrž je imela opravke v hiši …

Danes sem bil v trgovini. Kdo bi rekel, da bo to takšno doživetje. Spomnilo me je na stare igrice. Ljudje so se premikali med policami in držali meter in pol razdalje. Kot tiste arkadne igre, ko si se izogibal min. Kupil sem tri vreče hrane. Eno piškotov. Pozabil sem na tablete za pomivalni stroj. Danes sem jaz na vrsti za pomivanje posode. Morda bom poskusil, če piškot v pomivalnem deluje enako kot tableta v otroku. Morda pa raje ne bi tvegal. Kdo bi poslušal bivšo. Novega stroja pa ne bi naročil iz Kitajske, ker v teh cajtih se ni za zajebavat ... Jutri moram kupiti še par stvari. Da ne bom videti bedasto, sem šel v klet po potapljaško masko. Ziher je ziher. Nihče se ne bo čudil moji improvizaciji. Na dihalko bom nataknil kako cunjo, za filter. Sem poskusil s kondomi, ne gre. Itak jih ne nucam, ker sem doma z otroki. Mar bi jih takrat nucal ...

Malo sem zalival rože po balkonu. Včasih smo plevel čupali in metali v smeti. Časi se spreminjajo. Daš malo več olivnega in kisa in solata je boljša kot včeraj.

Sreda, 18. marca, dan 6

Karantena počasi vpliva na vse nas. Napetost se čuti v zraku. Tudi pri sosedih. Prvič v življenju se zavedam sreče, da sem samski. Vsi v bloku se kregajo, le sosed z motorko je dobre volje. Verjetno je našel kakšne stare tablete viagre. Happy wife, happy life. Nje sicer že dva dni ne vidim ...

Otroka sta zdaj ves dan na računalniku. Pouk imajo prek spleta. Še dobro da na tistem računalniku ni kamere … Po eni strani sem ponosen. Isti tata. Skype sestanek v srajci in spodaj v gatah. Posledice prave špartanske vzgoje. Videl sem, da imajo novega profesorja. Nikoli videl prej ... Očitno ne ve, da ima prižgano kamero, ker je tudi on v gatah.

Otroka vztrajata z video igricami. Razmišljal sem, da nam bo ta njuna agresivnost morda kmalu prišla prav. Jutri bom usposobil pikado, da začneta počasi trenirati. Kmalu bo treba v lov. Z nabiranjem hrane nam ne gre najbolje. Ko smo zadnjič končno našli nekaj užitnega, nas je zalovil kmet. Očitno je svoj čas treniral pikado.

Večji del dneva preživim na balkonu. Tu imam mir pred zajedalci. Gledam, kako nekaj kopljejo pred sosednjim blokom. Ne vem, kaj so se lotili delat ravno zdaj, a večji del moške populacije sosedov sledi dogajanju z velikim zanimanjem. Sprašujejo, kako globoko bodo kopali in če bodo potem betonirali čez. Sumim, da imajo v sosednjem bloku ženske menstruacijo.

Hrane imamo še za par dni. Jebe nas to, da ne hodimo k nonotom. Za njih je nevarno. A oni imajo vedno polne skrinje. Ta virus je res žleht. Ma bomo preživeli. Hvala bogu, da so nas v šoli mučili z zgodbami o mukah med drugo svetovno vojno. To je odličen način, da utišaš otroke. Vse bodo naredili, da jim ne bi bilo treba tega poslušati. Ko bi vedel prej, bi bil bolj pozoren pri urah zgodovine, tako pa ... Še malo, pa bi vpletel še vesoljce v zgodbe, in verjetno sem oskrunil spomin na ljudi, ki so res nekaj dali, da imajo naši politiki kaj zavoziti. A s tem ne bom moril. Zdaj imamo svojo vojno. Borimo se za naš wc papir. Za naše konzerve in naše zaloge pašte, ki je verjetno ne bomo porabili do naslednje napovedi babe Vande.

Neverjetno, kako se da pojesti vse stare zaloge hrane. Takšne karantene bi morale biti vsaj enkrat na leto. V stilu “nič nas ne sme presenetiti”. Jebeš služenje vojaškega roka. Saj hrana je ista, ma tej razvajeni zajedalci, ki jih kličemo otroci, bi se vsaj kaj naučili ... Nov kozarec nutele odprejo, ko je v prejšnjem dovolj še za vsaj eno palačinko. Mi kot otroci smo bili kot mravljinčarji. Jezik se je nenormalno iztegnil, da smo polizali vse, kar se je dalo, in potem smo razvili neverjetne spretnosti z žlico, da smo očistili do konca. Spretnosti z žlico nam kaj prida niso prinesle v življenju, jezikovne pa. Sicer je prezgodaj, da bi to pojasnil sinovoma. Za zdaj ju učim “očistiti” nutelo, kolikor gre.

Počasi gremo spat. Jutri nas čakajo nove bitke ...


Najbolj brano