Poginejo naj, psi!

Bo vlada danes potrdila novo uredbo o samozaposlenih v kulturi in pas okrog njih zategnila za še nekaj lukenj? Vprašanje, na tem mestu postavljeno pred dobrimi tremi leti, ni več aktualno - premilo je. S kulturnega ministrstva so Skupini za pomoč samozaposlenim v kulturi odgovorili, da ne bo samostojnega interventnega zakona. Zavedajo se, da so razmere v kulturi že sicer težavne in da jih kriza še otežuje, stavijo pa na medresorsko usklajevanje interventnih zakonov, ki se nanašajo na splošne predpise in segajo na vsa področja kulturnega sektorja.

Ne, naši ustvarjalci si ne domišljajo, da so “nekaj več”. Le opozarjajo, da so se že v kar nekaj evropskih državah zgledno lotili reševanja težav v kulturi in se borijo za preživetje v družbi, kjer banke rešujejo z milijardami evrov in kjer zlepa ne umre mit o umirajočih umetnikih - saj vemo, v zadnjih zdihljajih imajo največ navdiha, mar ne? Ljubljanski župan Etbin Henrik Costa je bil pravzaprav mil, ko je žalostno usodo Frana Levstika pospremil z vzklikom: “Pogine naj, pes!” Uporabil je ednino.

Doslej so neoliberalci kulturne ustvarjalce pošiljali na trg, kjer naj preživijo ali poginejo - kam jih pošiljajo zdaj?

Kdor noče slišati, ne sliši: da narodu edinstveno barvo in vsebino daje prav kultura. Ki nam lahko odpira oči in zna biti za koga tudi nevarna, moteča. In ki nam zdaj, v krizi, pomembno lajša in zaljša vsakdan. Ampak ne, še zmeraj jih ni malo, ki besno udrihajo - še najraje varno skriti, brezimni - po lenih zajedavcih, medtem ko poslušajo svojo najljubšo glasbo in takoj zatem delijo dobro foro, ki jo je posnel naš igralec - kdor v tem vsaj začuti neskladje, še ni brezupen primerek.

Tudi literati, likovniki, gledališčniki, glasbeniki in drugi imajo družine in kredite, plačevati morajo obvezne prispevke za socialno varnost, položnice, najemnino, ne bi verjeli, kdaj celo zbolijo! Doslej so jih neoliberalci, seveda s strastno podporo jeznih poštenih državljanov, pošiljali na trg, kjer naj preživijo ali poginejo - kam jih pošiljajo zdaj? Zaprti so gledališča, galerije, muzeji, kinematografi, koncertov ni več ... Ustvarjalci povečini ostajajo korajžni in optimistični, ustvarjajo in nastopajo na spletu ali domačem balkonu - a prišle bodo nove položnice.

Tovrstne težke, izredne razmere ustvarjalce vsekakor navdihujejo, obeta se nam veliko umetnosti. Upajmo samo, da jo bomo tudi - kako strašna, v kulturi pregrešna beseda! - kupovali.  


Preberite še


Najbolj brano