Kako bi zapisali: virus korona, korona virus, koronavirus?

Ta mali, le s povečevalnimi orodji vidni virus je velikemu, velikanskemu človeku zmožen povzročiti tako skrb in zmedo, strah, da celoten svet prej zastane v krču, kot pa najde pot, da ga obvlada in se ga znebi. Celo zapis njegovega imena nam povzroča nekaj dvomov, ki pa niso tak trd oreh, da ga ne bi mogli brez težave streti.

Velika misel, stvar, dogodek, tudi želja, strast in cilj običajno imajo svoj začetek v majhnem, komajda zaznavnem povzročitelju. Stari Latini ali Rimljani so v svojem jeziku to izrazili s pregovorom, da majhna iskrica zaneti velik ogenj. Parva scintilla magnam flammam excitat, so rekli. Ali bolj popolno, kakor je zapisal njihov zgodovinar iz prvega stoletja po našem štetju Quintus Curtius Rufus v Zgodbah Aleksandra Velikega: Parva saepe scintilla contempta magnum excitavit incendium. Drobcena prezrta iskrica je pogosto povzročila velik požar.

A zakaj bi iskali zglede po tujini, ko pa jih premoremo doma, še zlasti ko se kosamo v neumnostih. Tu nam ni para in nikoli ne zgrešimo. Zmerom nam uspe, da iz malenkostne nespameti skotimo še kaj hujšega in bolj nespametnega, kot je nespamet sama. Le kratka nepremišljenost, pa smo v Butalah!

Vprašanja o jeziku pošiljajte najoze.hocevar@primorske.si

Pa tudi kadar gre za resne primerjave, nismo bosi. Že naš zavrnjeni in nepriznani, oporekani poet Jovan Vesel Koseski, Prešernov “tekmec” in sodobnik, ima v neki svoji pesmi kar iskriv heksameter, ki govori o majhnem in velikem: “Zakon nature je tak, da iz majhnega raste veliko.”

Za zgled, kako nemočni smo ljudje pred majhnimi stvarmi in odvisni od narave, lahko navedemo kuge, lakote, vojske in še kake množične nadloge v dolgi zgodovini. Pa tudi množična (endemična, vseljudska) obolenja v najnovejših časih, ki grozijo ali so grozila pod imeni: nore krave, ebola, aids, afriška svinjska kuga, ptičja gripa, covid-19 ali virus korona oziroma korona virus, ki ga zdaj že narobe zapisujemo koronavirus.

Spoštovane bralke in bralci, prav gotovo ste se že vprašali, zakaj v članku o jeziku govorimo o boleznih, virusih in njihovem prenaglem širjenju med narodi. Odgovor na zakaj je tak: zato, ker se v neenotnem, trojnem zapisovanju trmastega kitajskega neukročenca kažejo pravopisna pravila o zapisu takih imen. Zato, ker se v tem kažeta moč in sposobnost našega jezika, da se prilagaja živi rabi in potrebam stvarnega življenja mnogokrat hitreje kakor slovnična pravila. Mislimo, da mi obvladujemo svoj jezik, toda obvladuje jezik nas. Kakor da se moramo po njem ravnati mi, ne on po nas.

O trojnem zapisovanju imena virusa, ki zdaj grozi človeštvu, sprašuje radovedna bralka Darja: “Spoštovani profesor, pozdravljeni. Naj se vam najprej predstavim. Oglašam se vam iz Ljubljane, kjer sem zaposlena. Nisem pa v Ljubljani doma, ampak sem s Primorskega. Zato vsako soboto, ko obiščem starše na Vipavskem, z radovednostjo preberem vsak vaš članek v petkovih Primorskih novicah. Posodi mi jih sošolka pri sosedu. Preteklo soboto me je vprašala, zakaj vam tudi jaz ne napišem kakega vprašanja, ker si časopis pri nji izposojam zaradi vašega jezikovnega članka. Njena zasluga je, da sem si rekla, zakaj vas ne bi še jaz vprašala, kar me zanima. Tudi mene kot Primorko jezi ljubljanščina v televizijski nadaljevanki 'Najini mostovi' na Pop TV, o kateri ste pisali prejšnji teden, ko vas je o tem vprašal Rajko Slokar iz Nove Gorice.”

“Nadaljevanka se dogaja v naših krajih, a nekatere osebe klatijo po ljubljansko. Tudi Vipavci, s katerimi sem govorila, se strinjajo z menoj, da to ni prav. Vsi so mi rekli, da ljubljanščina nima kaj iskati na Vipavskem. Pa vas ne bom spraševala o ljubljanščini, ki prevladuje v javnih nastopih številnih govornikov. Moje vprašanje je drugačno. V službi zdaj ne govorimo nič drugega kot samo o virusu in ukrepih, ki jih moramo izvajati, da ga zatremo. Ker imam v službi uradne stike s strankami, moram na ustih nositi masko. Pa tudi zaščitne rokavice na rokah. Še šipo so postavili med menoj in stranko na drugi strani pulta.”

“Moje sodelavke imajo ves čas na jeziku besedo virus, jaz pa po radiu in televiziji slišim ter po časopisih berem, da gre za korono, ki pa ne vem, kaj pomeni. Prijateljica iz Istre mi pravi, da je pri njih korona strm breg pod njivo, vinogradom ali oljčnikom. Zato vas sprašujem, kaj pomeni ta korona. In tudi: kako naj bi pravilno zapisovali ime novega virusa? Videla sem zapisano na več načinov: korona virus in koronavirus. Kako je pravzaprav z izposojenimi, tujimi imeni in sploh s tujkami? S takimi, kot je korona, ki je dala ime tako nevarnemu virusu iz Kitajske, da se ga vsi bojimo.”

“Sem Darja iz Ljubljane, rojena na Primorskem, a mojega priimka, ki ga imam po možu, ne izdajte bralcem. Saj veste, ne razkrivajmo javnosti preveč osebnih podatkov! Lepo vas pozdravlja vaša zvesta bralka, ki se zelo veseli vašega odgovora.”

Da nam bo razlaga bolj nazorno stekla, si najprej vzemimo čas in si pojasnimo prvotne pomene pojmov virus in korona, zraven pa še krona, ki je hči korone.

• Medicinska strokovna oznaka virus je splošna beseda evropskih jezikov: po nemško Virus, po angleško virus, po francosko virus itd. Izhaja iz latinskega samostalnika virus, ki pomeni: sluz, strup, slina. Medicinci so strupenost prenesli na skrajno majhen organizem, ki uspeva in se razmnožuje samo v živih celicah drugih bitij.

• Tujka krona nam zveni domače, ker smo pod Avstrijo imeli denarno enoto z imenom krona. Domá je v latinščini, v besedi corona: venec, krivina. V slovenščini je živa v zvezah: kraljevska krona, zobna krona, angleška krona (kraljestvo), drevesna krona (krošnja), smo ga pokronali (polomili), smo ga kronali (lumpali) itd. Prevzeli smo jo iz nemščine, kjer zveni enako kot v slovenščini, le da se končuje z e-jem namesto z a- jem: Krone.

• Krona in korona, kakor vidimo, pritekata do nas iz istega izvira. Njuna stara mati je grška beseda korone (obroč, krivina), prava mama pa latinski samostalnik corona z istim ali podobnim pomenom. Besedo korona uporabljamo samo za posebne obročaste pojave: korona pravimo na primer plinskemu obroču, ki žari okoli Sonca in puhti v vesolje.

Če si ogledamo fotografijo virusa covid-19, si brez težav lahko pojasnimo, zakaj so biologi, ki so z najnatančnejšimi drobnogledi znanstveno opazovali vsega zla obtoženega virusa iz Kitajske, izbrali prav korono za njegov opis. Zato, ker je okrogel in ima okoli sebe “izrastke” v obliki Sončeve korone. In so ga poimenovali: virus, ki ima korono, virus s korono, v angleščini corona virus. Po slovenskem besedotvorju bi moral biti: koronski virus ali koronarni virus. Toda nič od obojega, ker smo si to novonastalo ime razlagali drugače: da je virusu ime korona. Zato smo ga sprva zapisali v skladu s pravopisom izpred več kot pol stoletja (1962): virus korona. Tako kot: žarki alfa in ne alfa žarki.

Toda živa raba se je temu uprla in se hitro naslonila na zapise v (za mnoge edino zveličavni) angleščini in v drugih evropskih jezikih. Tako smo po tujih zgledih začeli zapisovati obrnjeno: ne virus korona, temveč korona virus. Ampak živa raba se še ni vdala, temveč je naprej hodila svojo pot: posnemajoč tujino je začela pisati obe besedi skupaj: koronavirus. Tako smo v nekaj mesecih brali tri različne zapise istega pojma: virus korona, korona virus in koronavirus. Kako trdoživa je sedaj postala zloglasna beseda korona, lahko sklepamo po tem, da jo že uporabljamo v zvezi z ekonomsko krizo: koronakriza.


Preberite še


Najbolj brano