Mojca Z. Dernovšek: “Vsi imamo tanke živce in verjetno se bomo najprej 'spričkali' do neba”

Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, ki predava na ljubljanski medicinski fakulteti, a tudi obravnava paciente v zdravstvenem domu v Sevnici, se je z nami pogovarjala iz samoizolacije. Boleče grlo in poln nos sta jo prisilila, da je ostala doma. Na vprašanja odgovarja trezno in sočutno, a tudi z nasmehom. Predvsem, pravi, moramo razumeti, da na stres ni imun nihče od nas. Ter da so v teh neobičajnih okoliščinah vzkipljivost, žalost in strah normalne človeške reakcije.

Kaj je v teh tednih, ko naša življenja tečejo povsem drugače, kot smo vajeni, najpomembnejše?

“Na spletni strani časopisa Washington post so naredili zelo pregledno grafiko o tem, kako teče širjenje virusa, če ne sprejmemo nobenih ukrepov, kako ob poskusu karantene, kako ob blagi in kako ob strogi samoizolaciji. Če pogledamo ta grafični prikaz, nam je takoj jasno, kako pomembno je naše obnašanje, kako pomembne so odločitve, ki jih sprejemamo. Od strokovnjakov smo večkrat slišali, da lahko naš zdravstveni sistem dobro poskrbi za določeno število ljudi - večje številke so lahko zelo resen problem. Obdržati čim bolj ploščato krivuljo okužb pomeni preprečevati zlom zdravstvenega sistema. Ko to res razumemo, se tudi zavemo, da ostati doma ne pomeni biti pasiven in nemočen, temveč pomeni narediti tisto, kar je prav, kar je v tem trenutku za vse nas dobro.”

“Pričakovano je, da bomo bolj vznemirjeni, da se bomo burneje odzvali, se morda tudi hitreje skregali. Če vemo, da je to normalno, bolje razumemo sebe, pa tudi drugega.”

Zakaj je občutek, da delamo tisto, kar je prav, tako bistven?

“Zato, ker na takšen način najbolje obvladujemo strah in tesnobo. S tem, da v sebi krepimo zavedanje o pravilnosti in tudi koristnosti našega obnašanja. Živimo pač trenutke, ko moramo nase in na svojo dejavnost pogledati nekoliko drugače. Se, na primer, sprijazniti s tem, da delamo od doma, ter ugotoviti, da tudi od doma lahko veliko naredimo, da smo vsekakor lahko zelo produktivni. In ne nazadnje: soočimo se z dejstvom, da ni vse samo denar, da naše življenje ni namenjeno le služenju denarja. Ti tedni so priložnost, da počistimo hišo, pospravimo podstrešje in klet, se odpravimo na vrt. Ko gledam skozi okno, vidim, da so se mnogi že lotili vrtnih opravil - letos bodo vrtovi pač malo prej 'preštihani'. To je koristno delo, ki nas hkrati sprošča: smo na svežem zraku in lahko pomahamo sosedu, seveda od daleč. Pojavila se je globalna negotovost. Zgodba, ki je tako razsežna, kot ta, ki jo živimo zdaj, se v bistvu dotakne vsakega. Zgodilo se nam je nekaj, do česar nihče ne more biti popolnoma brezbrižen. Nekateri problem zanikajo, kar pomeni, da jih je še bolj strah kot tiste, ki se z njim soočajo. Je pa dobro, da eni in drugi odgovorno upoštevajo navodila za izolacijo. Če to počnemo, če se potolažimo, da zdaj pač delamo drugače in da delamo druge stvari, nam bo lažje.”

“Obdržati čim bolj ploščato krivuljo okužb pomeni preprečevati zlom zdravstvenega sistema. Ko to res razumemo, se tudi zavemo, da ostati doma ne pomeni biti pasiven in nemočen, temveč pomeni narediti tisto, kar je prav, kar je v tem trenutku za vse nas dobro.”

Z vrta na vrt, z balkona na balkon

Zakaj tako težko in z odporom sprejmemo navodilo, da moramo ohranjati socialno oddaljenost?

“Ideja, da se ne smemo družiti, da moramo vzpostaviti samoizolacijo, da moramo obdržati distanco, nam je zelo tuja. Kadar smo tesnobni in v stresu, bi se družili. V naravi ljudi je, da takrat tiščimo skupaj.”

“Početi moramo obratno kot nam velevajo naši nagoni, po katerih bi čim hitreje poiskali družbo in bližino nekoga, ki mu zaupamo. To je naravni obrambni mehanizem: ko smo v stiski, se družimo.”

Ravnati moramo torej protiintuitivno?

“Tako je, ker situacija to zahteva. Početi moramo nasprotno, kot nam velevajo naši nagoni, po katerih bi čim hitreje poiskali družbo in bližino nekoga, ki mu zaupamo. To je naravni obrambni mehanizem: ko smo v stiski, se družimo. Težava pa je v tem trenutku taka, da se ravno družiti ne smemo.”

“Če smo v stresu, naš 'kuščar' reče: 'nevarnost: bežimo' ali pa 'nevarnost: onesposobimo nasprotnika' ali pa 'nevarnost: skrijmo se pod kamen'. Kuščarski možgani ne razumejo besed. Razumejo ritem dihanja, sproščenost mišic in gibanje telesa. Kar pomeni, da jih moramo malo prelisičiti.”

Seveda fizično. Ampak ljudje se lahko družimo tudi na druge načine …

“Seveda. Z vrta na vrt ali z balkona na balkon, ampak upoštevajoč varno razdaljo vsaj metra in pol. Vsa družbena omrežja v teh dneh cvetijo, telefoni pregorevajo in s tem ni nič narobe. Fizično bližino moramo zdaj nadomestiti z medsebojno podporo, s kakšno pomočjo, ki jo lahko ponudimo na varen način.”

“Ljudje bodo tudi koga izgubili in bodo žalovali, šokirani bodo, da se je to zgodilo ravno njim. Ob izgubi se tudi občutki krivde okrepijo, sprašujemo se, ali smo res naredili vse, kar je bilo v naših močeh. Ampak to so normalne, zdrave človeške reakcije.”

Se vam zdi, da poleg osebnega počutja obstaja tudi nekaj takšnega, čemur lahko rečemo kolektivno počutje, torej vzdušje v skupnostih, v širši družbi? In kaj lahko kot posamezniki naredimo za to, da bo to vzdušje vsaj znosno, če že ne dobro?

“Predvsem je koristno, če se ves čas zavedamo, da smo vsi v stresu. Nekateri v večjem, drugi manjšem, ampak vsi smo izpostavljeni posledicam sprememb, ki se dogajajo okoli nas. Najprej imamo seveda soočanje s tem, da v svetu divja epidemija, potem zahtevo, da ostanemo doma, prepoved druženja, tudi z družinskimi člani, z najbližjimi. Soočamo se s prekinitvijo delovnih procesov, s skrbmi o naši finančni, ekonomski varnosti. Stopnjo stresa lahko izračunamo, tako da stresne dogodke ovrednotimo s točkami. In trenutno se za vsakega od nas točke seštevajo, poleg tega pa moramo upoštevati, da je pod povečanim stresom celotna populacija. Kaj lahko storimo? Veliko. Predvsem z zavedanjem, da smo pod stresom in je stresni odziv pričakovan. Pričakovano je, da bomo bolj vznemirjeni, da se bomo burneje odzvali, se morda tudi hitreje skregali. Če vemo, da je to normalno, bolje razumemo sebe, pa tudi drugega. Ne kažimo s prstom nanj, češ, poglej, kaj je naredil, ali, poslušaj, kaj je rekel. Vemo: 'Jaz sem v stresu, on je v stresu. On je morda zato dvignil glas, mene pa to zelo moti, čeprav me v običajnih okoliščinah ne bi vznemirilo.' Z razumevanjem lahko torej veliko prispevamo k umiritvi. Ter seveda z zavedanjem, da imamo za obvladovanje stresa cel kup mehanizmov. Najboljši med njimi je rutina, ki bo seveda zdaj malo drugačna od tiste, ki smo je vajeni.”

Priporočate torej vzpostavitev neke rutine, urnika, navad?

“Dobro je, na primer, da sami sebi damo naloge: da bomo pospravili omaro, poribali kuhinjo, pospravili klet ali garažo. Vsak ima v svojem bivališču kakšno 'leglo nereda', kakšno sivo območje, opravilo, ki ga že dolgo odlaga. Dobro je, če si najdemo določene naloge in se z njimi ukvarjamo. In to nekaj ur na dan. Vztrajno in predano in ne le nekaj minut, preden stečemo k naslednji dejavnosti. Organizirajmo se. V ponedeljek zlagamo dokumente, v torek pospravljamo omaro, v sredo čistimo kopalnico in tako naprej. Če vzpostavimo te vrste rutino, preženemo občutek, da je dan šel kar v nič, da je izpuhtel.”

Kar nekaj ljudi ima težave z mislijo, da je, glede na krizne razmere, ki vladajo, pravzaprav tako ali tako vseeno, da so vsa njihova prizadevanja neučinkovita in prazna. Kako premagati ta občutek? Se prepričati, da imajo naša dejanja pomen?

“Občutek, da je vse brez veze, je zanikanje problema. In to zanikanje pomeni, da je človeka res zelo strah. Nič ni brez veze. Ta epidemija je prišla in bo tudi minila. Za nekatere ljudi bodo posledice na žalost zelo hude ali celo usodne, ampak za večino populacije velja, da bo ozdravela ali se niti ne bo okužila. Kar pomeni, da moramo previhariti neko obdobje, ki pa ne bo trajalo leta. Trajalo bo tedne. Vso to zadevo merimo v tednih. Pa niti o tednih zdaj ni treba razmišljati. Načrtujmo za dva dni. Živimo vsak dan posebej, s konkretnimi nalogami.”

Odgovornost in pogum
Prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je v svojem izražanju odločna in barvita. “Razmere so nadvse resne in nikakor jih ne smemo podcenjevati. Ampak moramo ohraniti tudi pogum, da se s situacijo soočamo.”
Dernovškova je doktorica medicine, specialistka psihiatrije. Zaključila je magisterij s področja klinične fiziologije in ima doktorat iz kakovosti življenja pri bolnikih s shizofrenijo. Nosi naziv redne profesorice za psihiatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, hkrati pa dela kot psihiatrinja v Zdravstvenem domu Sevnica.
Poleg pedagoškega in raziskovalnega dela ter zdravniške prakse je aktivna v številnih širših družbenih dejavnostih. Njena strokovnost in delo sta bila ključna pri snovanju centrov za duševno zdravje, ki postopoma rasejo po vsej Sloveniji. Spodbujala je delavnice za obvladovanje blažjih duševnih motenj, v javnosti in stroki dvigala zavest o obvladovanju nasilnega vedenja v psihiatrični službi, o predsodkih do jemanja zdravil v postopku zdravljenja in številnih drugih temah.
Pomembno je, pravi, da v svet pošiljamo jasna sporočila, “pa čeprav me je včasih tudi teplo, ko sem rekla, da je cesar nag.” Iskati razumevanje, povedati večkrat, z različnimi besedami, preverjati, če smo razumeli in če smo razumljeni, je bistveno, tako v odnosih do pacientov kot v javni komunikaciji. “Morda se bo komu zdelo smešno ali neresno, da sredi epidemije ljudi pošiljam čistit kopalnico. Ampak ko izbiram humorni pristop, to počnem predvsem z željo, da bi bili moji nasveti jasni, koristni in bi jih ljudje res lahko vgradili v svoj vsakdan.”

Skuhajmo golaž s polento

Poleg oddaljenosti je za marsikoga te dni težava tudi bližina. Veliko bolj intenzivno smo soočeni z ljudmi v našem najbolj tesnem družinskem okolju, s katerimi smo navajeni drugačne dinamike odnosov. Videvamo se po nekaj ur na dan, potem gremo vsak po svoje, k svojim opravkom. Kaj lahko pričakujemo?

“Seveda, zdaj smo vsi tesno skupaj in, kot smo že poudarili, vsi v stresu. Kaj pričakujemo? Ja, da se bomo najprej skregali, seveda. Lahko tudi hudo, vsaj na začetku.”

Pa ni to nič tragičnega?

“Ne, sploh ne.”

Pomaga torej, če sprejmemo neizbežnost tega?

“Seveda. Vsi imamo tanke živce in je zelo verjetno, da se bomo najprej spričkali do neba. Potem pa se bomo zagotovo pomirili in takrat velja vpeljati rutino. Tudi za otroke. Naj skupaj pospravljajo, naj nam pomagajo pri gospodinjskih opravilih. Lahko si uredijo sobo, pospravijo igrače, ki so jih prerasli in jih ne potrebujejo več ter bi jih morda podarili. Otroke lahko vključimo, na primer, v kuhanje. Glede na to, da imamo čas in, večinoma, tudi malo večje zaloge hrane, si lahko privoščimo tudi, da skuhamo kakšno malo bolj komplicirano jed. Priporočam hrano, ki ima visoko vsebnost prekurzorjev serotonina.”

Na primer?

“Malo za hec, ampak tudi čisto zares: golaž s polento. Ali pa ribji brodet s polento. Ali za vegetarijance zeleno lečo z rižem. Mora biti jed, ki ima čim bolj prekuhane proteine, zato da so čim bolj uporabni, zraven pa nevtralno živilo, da te proteine čim bolje izkoristimo. Zakaj? Ker je v beljakovinah tripofan, to pa je esencialna aminokislina, iz katere tvorimo serotonin, po domače 'hormon sreče'. Kuhajmo stvari, ki jih imamo radi, ki so morda malo komplicirane in je njihova priprava dolgotrajna. Zdaj imamo čas. Obstaja knjiga v angleščini z naslovom Kitchen shrink oziroma Kuhinjski psihiater. Seveda stvari niso tako zelo preproste, ampak dejansko je tako, da to, kar jemo, vpliva na naše počutje in duševno zdravje. Torej še enkrat: kompliciran recept, ki se mu lahko posvetimo, z veliko beljakovinami in nevtralnim živilom.”

Kako na naše počutje vpliva gibanje?

“Dobro je, da razmišljamo o gibanju, ampak se moramo tudi poslušati in poiskati primerno dejavnost zase. Stresni odziv povzroči tri možne reakcije. Prva, a ne najpogostejša, je zamrznitev, mirovanje, in tisti, ki se odzivajo tako, so v krču. Ljudje, ki so bolj angažirani, pa gredo bodisi v odziv boja bodisi v odziv bega. To se pogosto kaže z značilnimi telesnimi simptomi. Tisti, ki se odzovejo z begom, bodo čutili bolečine v hrbtu in nogah in se bodo počutili nemirni. Pomagalo jim bo, denimo, sobno kolo, če ne morejo ven, sicer pa sprehodi. Ne v družbi, seveda. Tisti, ki jih bolijo glava in ramenski obroč, pa kažejo odziv boja. Tem priporočam, da gredo čistit kopalnico, oprat avtomobil. Naši 'stari možgani', ki upravljajo odziv boja in bega pri stresu, ne vedo, kaj v resnici počnemo. Če se premikamo, hodimo, tečemo, kolesarimo, in oni želijo beg, so zadovoljni, saj sklepajo, da se človek odmika stran od nevarnosti. Če pa si želijo boja in mi čistimo, so prepričani, da smo sovražnika 'dobro premikastili'.”

Ali temu rečemo tudi kuščarski možgani?

“Tako je. Kuščarski možgani, ki se hočejo boriti, ne bodo zadovoljni s sprehodom, bodo pa navdušeni nad ribanjem kopalnice. Stvari želim povedati na čim bolj razumljiv način in s ščepcem humorja, ker je sicer znanstvena dognanja težko prenesti v nasvete za vsakdanje življenje, ampak izhajam iz spoznanj nevrokognitivne znanosti. Če smo v stresu, naš 'kuščar' reče: 'nevarnost: bežimo' ali pa 'nevarnost: onesposobimo nasprotnika' ali pa 'nevarnost: skrijmo se pod kamen'. Kuščarski možgani ne razumejo besed. Razumejo ritem dihanja, sproščenost mišic in gibanje telesa. Kar pomeni, da jih moramo malo prelisičiti. Naši novejši možgani in naš prefrontalni korteks namreč pravita, da bi bilo v določenih razmerah bolje narediti nekaj drugega. Imela sem pacienta, ki ni smel jemati zdravil, ker je bil poklicni voznik in bi ob jemanju zdravil izgubil licenco. Dala sem mu nalogo, da prvi teden pospravi garažo, drugi teden podstrešje in tretji teden klet, zraven pa še, da vsak dan spleza na hrib, ne glede na vreme. Na tretji pregled je prišla z njim žena: hotela je namreč videti tega psihiatra, ki zdravi s pospravljanjem. Kot rečeno, marsikaj lahko zveni kot šala, ampak to so recepti, ki resnično pomagajo.”

Nikakor ni koristno, če ves dan “visimo” na računalniku. Poglejmo večerna poročila, poslušajmo in berimo verodostojne novice, upoštevajmo navodila, več pa res ni treba, svetuje psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. (foto: Alen Milavec/Bobo)

Na pomoč lahko pride tudi James Bond

Omenili ste humor. Na splošno smeh pomaga?

“Načeloma humor zelo pomaga in je pomemben, vendar v stresu ljudje izgubijo smisel za humor. Takrat jim prav nič ni smešno. Zelo dobro si je povrniti to lepo lastnost. V teh dneh so bili objavljeni humorni spoti o epidemiji s Klemnom Slakonjo, Tilnom Artačem in drugimi. Ti spoti so čisto v redu in celo zelo informativni, ampak so bili nekateri ljudje zaradi njih zelo prizadeti. Zakaj? Ker v stresu človek nima smisla za humor. In ko se nam humor povrne, to pomeni, da smo se s stresom že zelo dobro spopadli. Če se znamo smejati, sploh če se znamo smejati sebi, pomeni, da smo čustveno zelo trdni in stabilni.”

Kaj pa kozarček, za katerega Slovenci radi rečemo, da prežene vse težave?

“Alkohol in druge psihoaktivne substance v takšnih razmerah, kakršne doživljamo zdaj, res niso priporočljive. Ker otopijo naše odzivanje, mi pa moramo ostati aktivni, moramo se soočati, ne smemo se anestezirati.”

Ker se v tem primeru, ko anestezija mine, vse vrne?

“Seveda, in to v hujši obliki. Tisti kozarec vina, če je že treba, vlijmo v golaž, da bo boljši.”

Koliko časa je pametno posvetiti medijskim vsebinam? Mnogi v teh dneh spremljamo ogromno novic, beremo, preračunavamo številke, kar nam daje nek občutek, da obvladujemo razmere …

“Seveda, to nam daje občutek, da se z razmerami soočamo, in s tem ni nič narobe. Pa tudi pametno je, da spremljamo novice, ker tam dobivamo navodila.”

Ampak se nam lahko zgodi, da začnemo z iskanjem in branjem pretiravati?

“Nikakor ni koristno, če del dan 'visimo' na računalniku. Poglejmo večerna poročila, poslušajmo in berimo verodostojne novice, upoštevajmo navodila, več pa res ni treba. Nekateri ljudje vsak trenutek dneva posvetijo temu, da preverjajo, kako teče epidemija, koliko je okuženih, koliko mrtvih. To je obremenjujoče. Veliko bolje je vmes pogledati dober film. Na primer kakšno dobro staro obešenjaško komedijo. Opazila sem tudi, da ponavljajo celotno serijo Jamesa Bonda. Taki filmi so v redu: zgodijo se res katastrofalne stvari, a na koncu se vse reši. To sproži katarzični občutek.”

Kako je z občutki krivde? Večinoma se zavedamo, da moramo biti odgovorni do drugih, ampak kaj, če to pri nas sproži globok strah pred tem, da bomo nekomu škodili? Morda to še posebej velja za ljudi, ki imajo starejše ali bolne sorodnike …

“Tudi ljudje, ki so zboleli, ki zbolijo, se včasih čutijo krive, ker so okužbo prenesli na druge. Ampak ponavljajmo si in ne pozabimo, da je ta virus izjemno infektiven. Človek ga ima, pa niti ne ve, in ga nehote prenese na druge. Ravnajmo pametno, naredimo vse, kar lahko. Seveda občutki krivde bodo, in ko se pojavijo, je hudo. Ljudje bodo tudi koga izgubili in bodo žalovali, šokirani bodo, da se je to zgodilo ravno njim. Ob izgubi se tudi občutki krivde okrepijo, sprašujemo se, ali smo res naredili vse, kar je bilo v naših močeh. Ampak to so normalne, zdrave človeške reakcije. Ni prijetno, vendar to so čustva, ki so normalna, pričakovana in jih res ni potrebno zdraviti. Tudi za razumevanje čustev ob izgubah bo verjetno sedaj več posluha. Veliko bolj me skrbi za ljudi, ki imajo anksiozneimozne motnje, za moje paciente, ki imajo obsesivno kompulzivno motnjo in kronični strah pred okužbami. Čeprav - tu se vračamo k smislu za humor - sem ravno te dni dobila sporočilo enega od pacientov, ki pravi: 'No, jaz si nenehno umivam roke. Dobrodošli v mojem svetu.' Marsikomu se bo anksiozna motnja tudi izboljšala. Ker je anksioznost pretiran strah pred določenimi manj resničnimi stvarmi, tu pa gre za realno nevarnost.”

To, da nas je sredi svetovne pandemije strah, je nekaj najbolj običajnega?

“Rekla bi, da so bolj sumljivi tisti, ki jih ni strah, saj gre pri tem za zanikanje. Ampak ne moremo drugega, kot da ravnamo pametno in upamo na najboljše. S tem sem se soočila tudi sama. V soboto in nedeljo me je bolelo grlo, kihala sem in kašljala. Načrtovali smo praznovanje, a smo družinsko srečanje takoj odpovedali. Vsem starejšim sorodnikom sem svetovala, naj se izolirajo, in me kar ubogajo. Ostala sem doma, odpovedala sem ambulanto, ker se mi je zdelo neodgovorno, da bi s simptomi odhajala med bolnike, poklicala sem svojo zdravnico in naročila mi je, naj ostanem doma. Dva moja kontakta, ki sta tudi zbolela, sta se šla testirat in nimata covida-19. Tudi moji znaki niso skladni s to boleznijo. Zdi se, da sem se okužila z nečim drugim. Med nami pač krožijo tudi drugi respiratorni virusi. Od naslednjega tedna pa iz preventivnih razlogov v ambulanti sploh ne delamo. Kar pa ne pomeni, da nismo poskrbeli za naše paciente. Medicinske sestre iz našega Centra za duševno zdravje Posavje, ki deluje v ZD Sevnica, so poklicale vsakega od njih, vsi so dobili recepte, navodila. Ranljivim ljudem, ki imajo težave v duševnem zdravju, smo posvetili posebno pozornost.”

Bi se počutili bolje, če bi se testirali?

“Niti ne. Tako ali tako je vseeno. Držim se tega, kar mi je naročila zdravnica. Doma sem, delam prek računalnika in telefona, počivam in berem literaturo, ki jo tako ali tako moram prebrati, pa morda v bolj napetem delovnem ritmu nisem našla časa.”

Preureditev vrednot

Tudi to, da smo po svetu hodili z običajnim prehladom, najbrž ni bila ne vem kako lepa navada. Bo ta epidemija trajno spremenila nekatere naše vedenjske vzorce?

“Ne, ni bila lepa navada. V resnici je to precej neodgovorno. Seveda so tudi črni scenariji, ampak če bomo pametni, bomo to, kar se nam dogaja, znali vgraditi v neko skupno izkušnjo, da so stvari, ki so močnejše od nas, močnejše od denarja. Samo poglejte: en majhen virus je spravil na kolena pol sveta. Spoznali bomo tudi, da so stvari, ki so pomembnejše od problemov vsakega posameznika. Ponuja se nam priložnost, da dosežemo nekakšno streznitev, da naše vrednote postavimo nekoliko drugače. Saj ni treba vsako leto imeti novega avta. Pa tudi če delamo od doma, lahko naredimo marsikaj. Doslej se delodajalcem ni zdelo ravno pametno in so se redko odločali za to možnost, ampak v teh dneh od doma dela veliko ljudi in izkazuje se, da je za marsikoga to povsem izvedljivo. Kar pomeni, da lahko tudi ob koncu te epidemije zaposlenega, pa tudi če samo malo 'posmrka', pošljemo domov, namesto da ga, kot smo to počeli doslej, silimo, da ostaja in s tem okuži pol pisarne.”

V naši družbi je to, da prihajaš bolan v službo, veljalo za znak predanosti, odgovornosti, delavnosti …

“Res je, vendar ni prav. Ne podpiram lenobe, ne mislim, da bi se morali ljudje zavijati v vato, zlesti nazaj v maternico, da se izognemo kakršnemukoli negativnemu vplivu. Ampak najdimo razumno mero. So delodajalci, ki sami mislijo, da je prav, če ljudje hodijo okrog na pol mrtvi, ter zato to zahtevajo tudi od zaposlenih. Kratkoročno morda tak pristop deluje, dolgoročno pa je zelo slab.”

Pravite, da ste za svoje paciente poskrbeli, ampak zunaj je najbrž kar nekaj ljudi z ne diagnosticiranimi težavami v duševnem zdravju. Kako je s temi? In morda nasvet: kako pri sebi prepoznati trenutek, tudi v teh izrednih razmerah, ko sami ne zmoremo več in je pametno prositi za pomoč?

“Kdaj je ta točka, mora presoditi vsak sam. Če človek pri sebi sklene, da je naredil vse, kar ve in zna ter kar so mu drugi svetovali, pa še vedno ni bolje, mogoče velja obiskati strokovnjaka in ga vprašati, če ima kakšen koristen napotek. To seveda velja za blage duševne motnje. Pri hudih je običajno človek prepričan, da je edini zdrav in so vsi ostali bolni. Pri anksioznih motnjah, depresiji, posttravmatski stresni motnji pa je tako, da se ljudje večinoma zavedajo, da je nekaj narobe. Ampak ostaja problem, da prepozno iščejo pomoč, ker težave v duševnem zdravju še vedno spremlja huda stigma in ljudje pridejo, ko jim res teče voda v grlo, kar je škoda. Če človek pride prej, je zdravljenje krajše, trpljenje manjše. Marsikaj se da omiliti, preprečiti. Imamo učinkovite metode, ne predpisujemo samo zdravil. V Sloveniji imamo od leta 2018 Nacionalni program duševnega zdravja - Program Mira, ki ga počasi implementiramo in po celotni Sloveniji vzpostavljamo centre za duševno zdravje. To je zelo dobra rešitev. Ljudje potrebujejo predvsem občutek, da je tam nekdo, ki mu je mar. Ko ljudje iščejo pomoč, ni toliko pomembno, da naletijo na profesorja in doktorja, ampak predvsem na nekoga, ki jih posluša. Srčno upam, da bo vsa država kmalu deležna tega standarda. V državi naj bi postopoma zraslo 25 centrov za duševno zdravje odraslih in 26 Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Glede nato, da imamo tako visoko stopnjo samomorov in nezdravljenih duševnih motenj, je to nujno.”


Najbolj brano