Vsak dan pojdite na sprehod
Ni jih malo, ki so že dojeli, da se jim bodo skisali možgani, če bodo vseskozi viseli pred zaslonom, tesnobnim razmeram doma in po svetu skušali slediti iz minute v minuto, se utapljali v poplavi informacij in protiinformacij, nasvetov, pozivov, mnenj, prerokb, teorij zarote ... (Ampak če ste že začeli brati tole, dokončajte, potem pa premor, prav?)
Ne manjka niti takih, ki gredo v drugo skrajnost in se kratkomalo požvižgajo na vse. Najprej so zdrveli nakupovat v prepolne trgovine, zatem pa so se veselo zbasali še v kavarne. Se človek vpraša, zakaj smo potemtakem odpovedali vse kulturne, športne in druge prireditve, tudi literarne večere, na katere v povprečju pride trinajst obiskovalcev in pol.
Ne med trgovine, treba je iti med drevesa, čez gmajne in polja. Čas je za spoznavanje narave brez družbe.
Kar doživljamo, je za človeštvo dragocena učna ura, slišimo. Res je. In ni res, da vse “made in China” traja le kratek čas, spoznavamo. Pravijo, da se tole utegne kar vleči. Dan za dnem dobivamo hitre tečaje mikrobiologije, predvsem pa se učimo živeti drugače. Prej ali slej bodo tudi pisci horoskopov ugotovili, da je nasvet “pojdite v družbo” morda usklajen z Venero, Merkurjem in Marsom, ne pa tudi z Zemljo.
Najprej moramo poskrbeti, da se nam ne zmeša. V strašni drami nam je že Sartre povedal, da se bomo za zaprtimi vrati požrli, drug drugemu smo lahko najhujši pekel. Novo poglavje v zgodovini človeštva se je začelo z mračnimi novicami, vendar k sreči pod žarkim soncem. V karanteni se je marsikdo lotil opravil, za katera doslej ni našel časa. Nekateri so opazili, da imajo pred hišo trampolin, ki še ni povsem razpadel. Nekateri so opazili, da imajo svojce. Mnogi so ugotovili, da je dobri stari Voltaire imel prav, res je, “čaka nas vrt”, sledimo pa tudi Rousseaujevemu pozivu “nazaj k naravi”, četudi samo s kratkim sprehodom. Ne med trgovine, treba je iti med drevesa, čez gmajne in polja. Čas je za spoznavanje narave brez družbe.
Na lepem je tudi več časa za knjige. V slovenščini jih imamo precej o naravi in našem sobivanju z njo, tako domačih kakor tujih avtorjev. Nedavno smo v prevodu Valentine Smej Novak dobili Hojo, v kateri Erling Kagge, norveški pustolovec in raziskovalec, avtor prav tako poslovenjene svetovne uspešnice Tišina v času hrupa, razmišlja o preprosti, a zelo dobrodejni veščini polaganja ene noge pred drugo. Hoja pripomore k dolgoživosti, bistri spomin, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem in še marsikaj, našteva Kagge.
Danes 84-letni britansko-egiptovski srčni kirurg Magdi Habib Yacoub, za katerim je približno 20.000 operacij na odprtem srcu, mu je nekoč med sprehodom po obrežju ženevskega jezera na vprašanje, česa so ga naučile bogate izkušnje, preprosto odgovoril: “Vsak dan pojdi na sprehod.”
Oče moderne medicine Hipokrat je to resnico dojel že pred 2400 leti - hoja je najboljše zdravilo. Njegov nasvet je bil: “Če si slabe volje, pojdi na sprehod.” In če si še vedno slabe volje: “Pojdi na še en sprehod.” Veliko velikih umov je do pomembnih spoznaj prišlo s hojo: Diogen, Sokrat, Darwin, Kierkegaard, Dickens, Einstein, Steve Jobs, brez konca in kraja jih je, poudarja Kagge. In povzema raziskavo, ki so jo opravili na univerzi v Čibi na Japonskem. Presenetilo jih je odkritje, da lahko drevesa okrepijo imunski sistem, znižajo raven holesterola v krvi in delujejo preventivno. Nekatere rastline namreč izločajo fitoncid, snov, s katero se ščitijo pred bakterijami in insekti, pomaga pa tudi ljudem v bližini,v gozdni kopeli. In ključno - če le lahko, pojdimo na sprehod vsak dan, tudi v vremenu, ki mu radi rečemo “slabo” ali “grdo”.
Pa da res ne bo nesporazuma: kdor zakoraka globoko v gozd in zapre oči, posluša šelestenje v krošnjah in ptičje petje, ne izgubi stika s svetom. Nasprotno, uzre ga jasneje kakor na zaslonu.