Živa, neumrljiva poezija s Krasa

Danes praznujemo rojstni dan Srečka Kosovela (1904-1926), jutri pa bo 75 let dopolnil Josip Osti, rojen v Sarajevu in doma v Kosovelovem Tomaju, kjer neutrudno piše, pesni in prevaja. Lani so pri zagrebški založbi Meandarmedia v njegovem prevodu izšli Kosovelovi Integrali.

 Josip Osti je nedavno na Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani 
predstavil svojo novo knjigo Življenje je srhljiva pravljica.  Foto: Andraž Gombač
Josip Osti je nedavno na Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani predstavil svojo novo knjigo Življenje je srhljiva pravljica.  Foto: Andraž Gombač

TOMAJ > Zmeraj znova se ne moremo načuditi, da je izjemen, tako ogromen kakor raznovrsten in bistroumnih prebliskov poln opus, ki ga raziskujejo nove in nove generacije, ustvaril pesnik, ki je umrl pri 22 letih. “Srečko Kosovel je res čudežen,” pravi Josip Osti. “Pisal je impresionistične, ekspresionistične, pesmi v prozi, integrale ... To je kakovosten in živ opus. O aktualnosti cikla Tragedija na oceanu zadnja leta pričajo čolni, prepolni beguncev, žensk in otrok. Kosovelova kritika Društva narodov danes leti tudi na Združene narode. Pesem Evropa umira je več kot aktualna v času, ko je Velika Britanija zapustila Evropsko unijo ...”

V spremni besedi Osti poudarja, da je Anton Ocvirk Integrale objavil šele 40 let po pesnikovi smrti, zato jim Osti pravi “avantgardne ponikalnice”. Med njimi je tudi pesem V zeleni Indiji, ki jo je Osti poleg ene svoje izbral za časopisno objavo v teh tesnobnih dneh.

Patti Smith in Jergović

Kosovel je “oče slovenskega punka”, je napisal Miljenko Jergović.V zagrebškem Jutarnjem listu jedelilnavdušenje nad botro punka Patti Smith, ki je 26. novembra na koncertu v Trstu recitirala Kosovelov Majhen plašč v angleškem prevodu. Jergović je še iz generacije, ki se je s Kosovelom spoznala v šoli SFRJ - kako dobro oziroma slabo pa danes v nekdanjih jugoslovanskih republikah poznajo Kosovela? “Moj mlajši sarajevski pesniški kolega in prijatelj Miljenko Jergović se, kakor tudi jaz, žal s Kosovelovo poezijo ni pobliže spoznal v šoli, temveč šele na fakulteti,” opozarja Osti. “In prek novejših prevodov.” K slednjemu je veliko prispeval prav Osti - prevode Kosovelove poezije je objavil v več revijah in časopisih, v knjigah pa pesmi v prozi Čovjek iza brda (Banjaluka, 1989), Integrale (Sarajevo, 2003, Beograd, 2016, Zagreb, 2019), izbor Slutnja smrti (Cetinje, 2013), poleg tega je v letih jugoslovanske vojne pesmi iz Integralov in pesnikova pisma sestri Karmeli objavljal v knjižicah, ki jih je urejal in tiskal v okviru dejavnosti Vikenda za otroke iz BiH na Vodnikovi domačiji v Ljubljani.

Odličen atlet in poet

Kosovel je pisal rosno mlad in hitro, časa pa ni tratil niti Osti - naslednje leto bo minilo 50 let od izida njegove prve pesniške zbirke Snokradica (Tat sanj). “Prve pesmi sem pisal pri 15 letih,” se spominja. “Ker sem se zatem deset let ukvarjal z atletiko, bil jugoslovanski mladinski prvak v sprintu na 400 metro in šest let član mladinske in članske reprezentance Jugoslavije, sem šele leta 1971 izdal prvo knjigo z izborom do takrat napisanih in objavljenih pesmi. Nisem hotel, da bi me kdo imel za najboljšega atleta med pesniki ali za najboljšega pesnika med atleti, saj iz tega ne sledi, da si bodisi dober atlet bodisi dober pesnik.”

Leta 1999 je v zbirki Beletrina objavil svojo prvo knjigo pesmi v slovenščini Kraški Narcis (1999), zanjo prejel Veronikino nagrado in nehal pisati v materinščini. “Da se mi ne bi zmešalo,” pravi. “Takrat sem pravil, da se imam za mladega slovenskega pesnika. Ker pa se tudi mladi pesniki starajo, seveda razen v primerih, kakršen je Kosovel, ki je umrl mlad, je moj slovenski opus po obsegu in morda tudi po kakovosti že prekosil napisanega v srbohrvaščini, jeziku, ki uradno ne obstaja več. Ne samo pesniški, tudi prozni opus, saj sem zlasti v zadnjih letih napisal in deloma tudi objavil več proznih knjig.”

V njih odkrito piše tudi o zadnjih petih letih: “Neozdravljivo rakasto bolezen sem se odločil zdraviti, kolikor je mogoče, z uradno medicino v Sloveniji, ne pa s kakršnokoli alternativno ali pa v tujini. Upošteval sem vsa navodila zdravnikov, pristal na kemoterapije, operacije, obsevanja ... Še zmeraj pa ugotavljam: kadar berem in pišem, nisem tam, kjer je rak, in tam, kjer je on, ni mene.”

Osupljivo bogat je tudi njegov prevajalski opus - iz slovenščine je v “jezik svojih spominov” prelil 120 knjig in iger. Pa se ima še zmeraj predvsem za bralca: “Vsako branje iste knjige - veliko sem jih prebral večkrat - mi odkrije še kaj novega, marsikaj uzrem v drugi luči, iz drugega zornega kota. Poleg tega imam vse napisane knjige za eno samo, dopolnjujemo pa jo vsi, ki se ukvarjamo s pisanjem. Tistim, ki ne berejo, češ da ni dobrih knjig, pa bi kot nekdo, ki je hvaležen za vse prebrano, saj so me knjige naredile takšnega, kakršen sem, odgovoril: napisanih je toliko dobrih knjig, da bi le del lahko prebrali, pa če bi živeli dolgo kakor liki v Bibliji.”


Najbolj brano