Alojz Ihan: “Za nov virus ne znamo predvideti, koga bo okužba izraziteje prizadela”

Ta pogovor je nastajal v premorih. V koščkih. Med zatišji v naraščajočem viharju. Na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani v teh dneh delajo tako rekoč noč in dan. Z rednim profesorjem mikrobiologije in imunologije dr. Alojzom Ihanom smo se v času poplave najrazličnejših informacij skušali čim bolj praktično in konkretno dotakniti najbolj temeljnih vprašanj o novem koronavirusu.

“Nič hujšega kot prav navadna gripa,” je stavek, ki ga pogosto slišimo o novem koronavirusu. Po drugi strani pa strokovnjaki opozarjajo, da o virusu in bolezni, ki jo povzroča, preprosto ne vemo dovolj. Koliko časa svetovna stroka potrebuje, da o novem virusu lahko izreče dokončne sodbe in predvidevanja?

“Tisto najpomembnejše o virusu, to so posledice okužbe, bomo seveda izvedeli šele takrat, ko se bo vse skupaj umirilo. Pri današnji stopnji znanosti je vsak nov virus mogoče nekoč nepredstavljivo hitro analizirati - njegove gene, proteine, anatomijo.

“Če je veliko ljudi imunsko oslabelih in še nagnetenih skupaj, kot je bilo na primer z vojaki v strelskih jarkih med prvo svetovno vojno, se lahko virusi v takem 'človeškem gojišču' sčasoma prilagodijo do mere, da se začnejo učinkovito razmnoževati v svojem novem gostitelju - ljudeh. To je bil na primer mehanizem nastanka španske gripe.”

Vse to je tudi posledica neslutenega razvoja tehnologij za analizo genoma - aparature, ki so bile nekdaj na voljo nekaj laboratorijem na svetu, so danes na voljo povsod, zato jih je mogoče ob izbruhu bolezni kjerkoli na planetu takoj uporabiti in elektronsko poslati informacije v nekaj planetarnih informacijskih baz. V nekaj dneh so torej vsi zainteresirani raziskovalci seznanjeni ne le z informacijo, da je nekaj novega odkrito, ampak že s konkretnimi podatki, ki opišejo novo odkritje.”

Je pomanjkanje dovolj velikega števila podatkov razlog za to, da od različnih raziskovalcev pravzaprav dobivamo zelo različne sodbe o tem, kako nevaren je virus?

“Problem pri okužbi s sars-CoV-2 je, da gre za nov virus, na katerega nihče v populaciji ni odporen, torej nima imunskega spomina in izdelanih protiteles proti virusu. /…/ Ker nismo imuni, moramo imeti kot družba pred očmi, da naše ravnanje odloča o poteku epidemije. Na zgledih drugih držav namreč že vemo, da je lahko pot skozi epidemijo zelo različna.”

“Podatkov o virusni anatomiji je kmalu dovolj, a znanost še ni tako napredovala, da bi na osnovi poznavanja strukture virusa lahko sklepali na njegove interakcije z biološkimi sistemi, torej z gostitelji, kot smo ljudje. Ljubitelji zarot torej precenjujejo znanost, ko menijo, da bi lahko v laboratoriju skonstruirali povsem sintetičen virus kot biološko orožje, ki bi ga znali programirati, kakšno bolezen naj povzroča in kako naj se bolezen razširja.

Gre za to, da so virusi sicer razmeroma enostavni biološki skupki, ki pa 'živijo' zgolj v interakciji z neskončno bolj zapletenim organizmom - gostiteljem. Zaradi nepoznavanja nas samih, torej molekularnega ustroja našega telesa z vsemi celicami, tkivi in njihovimi interakcijami, je iz strukture virusa nemogoče sklepati, kaj bo ta povzročil v svojem gostitelju.”

“Z upanjem čakamo prihod pomladi s toplejšim in vlažnejšim zrakom, ki v naših krajih praviloma nam v prid preobrne razmere za širjenje in posledice okužbe s prehladnimi virusi, kar je tudi 'stara' korona, za 'novo' pa srčno upamo, da se bo obnašala podobno.”

Kakšni virusi so koronavirusi? Koliko časa so že v zraku?

“Koronavirusi so bili odkriti leta 1965 in vse do epidemije SARS-a leta 2003 so veljali za zelo 'navadne' prehladne viruse, kar pomeni, da smo s štirimi vrstami teh virusov, ki nam povzročajo običajen prehlad, imeli že dolgo evolucijsko zgodovino, med katero so se virusi prilagodili na nas tako, da smo njihovi gostitelji, ob tem pa nas pretirano ne prizadenejo.

“Če slabo skrbimo za svoje fizično in psihično počutje, v nas rastejo napetosti in tesnobe, kar nam enostransko obremenjuje živčni in hormonski sistem. Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, na ta način začne delovati slabše. Zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo.”

Virusi, s katerimi imamo dolgoletne izkušnje, so namreč bolj prilagojeni na nas. Nobenemu od teh mikroorganizmov, ki živijo v nas, ni v interesu, da bi nas zelo prizadel in da bi zato umrli. Leta 2003 pa se je zgodil SARS, prehod novega koronavirusa z živali na človeka, in taki virusi povzročajo zaradi svoje neprilagojenosti na nas praviloma težje bolezni.”

Veliki poznavalec majhnih organizmov
Alojz Ihan je zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije. Diplomiral in doktoriral je v Ljubljani. Leta 1994 je raziskovalno gostoval na Armed Forces Radiobiology Research Institute, Bethesda, ZDA. Zaposlen je kot redni profesor medicinske mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani ter je vodja Oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo.
Je nosilec številnih strokovnih in družbenih funkcij, med drugim predsednik razširjenega strokovnega kolegija za mikrobiologijo in imunologijo Ministrstva za zdravje, ki je glavni strokovni organ v državi za področje mikrobiologije in imunologije, in glavni urednik zdravniške revije Isis.
Njegova znanstvena bibliografija obsega nad 650 enot, od tega nad 60 člankov v mednarodnih znanstvenih revijah.
Alojz Ihan je poleg tega tudi zelo uspešen pisatelj, avtor več pesniških zbirk, romanov in esejističnih knjig ter prevajalec poljudnoznanstvenih del. Za svoje literarno delo je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada leta 1986.

Tudi SARS-CoV-2, s čimer se zdaj sooča svet, je nov virus oziroma nova različica v tej skupini virusov?

“Bolezen se med ljudmi širi kapljično in s tesnimi stiki z bolniki in prenašalci ali po stiku z onesnaženo površino. Našli so ga tudi v blatu obolelih. Ni izključeno, da se nahaja tudi v aerosolu v bližini bolnika. Torej ga lahko v telo dobimo skozi nosno in ustno sluznico, tudi sluznico oči, morda se širi tudi preko prebavil.”

“Seveda, gre za nov prehod virusa iz živali na človeka in taki prehodi so praviloma travmatični za oba in so zato tudi redko uspešni - da se virus trajno obdrži v novem gostitelju, morajo biti izpolnjeni mnogi pogoji: da virus najde ustrezno vrsto gostiteljske celice, da v njej opravi vse potrebno za svojo replikacijo, da ob tem najde pot iz gostitelja za okužbo drugih ljudi (na primer povzročanje kašlja), in da seveda hkrati gostitelja preveč ne prizadene in si s tem sam sebi uniči domovanje.

Koronavirusi so primarno netopirski virusi, so njim prilagojeni in jim ne škodijo. Ker imajo netopirji veliko stika z drugimi vrstami, s tem virusi preidejo iz ene vrste na drugo, a kot rečeno, le izjemoma uspešno. Virusi se tudi ves čas spreminjajo in lahko je sprememba taka, da se lahko virus ustali na drugi živali in preživi. Ti procesi se v evoluciji in tudi danes odvijajo nenehno, večina se ponesreči. Občasno pa se zgodi trajnejša preselitev na drugo vrsto ali človeka, značilno pa je, da so tovrstne okužbe sprva težjega poteka.”

“Proti virusom so enako učinkovita mila, torej dobro umivanje rok. Virusi imajo namreč okoli sebe maščobne ovojnice, ki jih mila ali detergenti poškodujejo in s tem uničijo tudi virus.”

Ko virus “potuje” navzdol

O bolezni covid-19 včasih slišimo tudi, da je nekakšna “božja kazen”, posledica človekovega odnosa do narave. Kako sodobni način življenja, industrializacija, urbanizacija, podnebne spremembe vplivajo na spreminjanje odnosa med človekom in mikroorganizmi?

“Ne, interakcije med spreminjajočim virusi in ljudmi se dogajajo vso evolucijo, je pa res, da je prenos z živali na človeka lažji v nekaterih specifičnih okoliščinah. Ena je na primer oslabel imunski sistem, ki 'dovoli' virusu, da kljub slabi prilagojenosti trajneje ostane v človeku.

Če je veliko ljudi imunsko oslabelih in še nagnetenih skupaj, kot je bilo na primer z vojaki v strelskih jarkih med prvo svetovno vojno, se lahko virusi v takem 'človeškem gojišču' sčasoma prilagodijo do mere, da se začnejo učinkovito razmnoževati v svojem novem gostitelju - ljudeh. To je bil na primer mehanizem nastanka španske gripe. Po drugi strani je prenos virusov z živali na ljudi lažji v okolju, kjer je tesen stik med ljudmi in živalmi.

Lahko rečemo, da v večini sodobnega, urbanega sveta taki prenosi ostajajo vedno manj verjetni, saj s čedalje manj živalskimi vrstami živimo v tesnem stiku. Posebnost pri tem so Kitajci - v njihovi kulturi, ki se je oblikovala skozi mnoga obdobja grozljivih množičnih lakot, je priprava jedi in domačih zdravil iz najrazličnejših divjih živali: netopirjev, plazilcev, kuščarjev in vsega mogočega, ob čemer Evropejci večinoma le prebledimo in se obrnemo proč.

Črni trgi, kjer se za potrebe preprodaje mešajo vse te različne živalske vrste v nehigienskih pogojih, ki so pač značilni za črne trge, so priložnost za prehajanje virusov na ljudi. Podobno kot marsikje po svetu na podeželju, kjer praktično skupaj živijo ljudje, perutnina, prašiči in druge živali.”

Potek bolezni covid-19, slišimo, je odvisen od človekovega imunskega sistema. Kaj konkretno to pomeni?

“Bolezen se praviloma pojavlja v dveh fazah. Najprej gre za okužbo zgornjih dihal, virus se prime sluznice bronhov in deluje nanjo podobno dražeče kot sicer delujejo prehladni virusi. Okuženi to občuti kot precej neznačilen prehlad in pri večini ljudi se bolezen s tem konča.

Pri manjšem delu ljudi virus pride globlje v dihala, v pljučne mešičke, in tam povzroči izjemno močan vnetni odziv, katerega posledica so z vnetno tekočino zalita pljuča - gre torej za virusno pljučnico.

Zakaj virus pri nekaterih ljudeh nadaljuje okužbo v pljučne mešičke, ni znano. Ker se to pogosteje zgodi pri starih ljudeh, je ena od razlag, da imajo stari ljudje tako slabo čiščenje bronhov s pomočjo sluzi, da virus enostavno 'steče' navzdol v pljuča in tam potem povzroči drugo fazo okužbe, ki je pogosto smrtna. Druga razlaga je, da je pri starih ljudeh odgovoren tudi neučinkovit sluznični imunski sistem, ki pri mladih ljudeh hitro in učinkovito napade z virusi okužene bronhialne celice in na ta način reši človeka pred virusom.”

Pomaga, če ohranjamo mokro grlo in po požirkih pijemo - po možnosti toplo - tekočino?

“Da, to je priporočljivo. Okužba sluznice, ko nanjo pride virus, je odvisna predvsem od vlage. Suh zrak suši sluz, zato ta ne ujame virusa in ne omogoči migetalkam sluznice, da virus skupaj s sluzjo odplaknejo proti želodcu, kjer ga uniči želodčna kislina.

Ob tem velja spomniti na fizikalno dejstvo, da je vsak mrzel zrak, tudi če je stoodstotno vlažen, potem ko pride v dihala, suh in zato močno (o)suši sluznico. S segrevanjem v telesu namreč kapaciteta zraka za vlago močno naraste, zato njegova relativna vlažnost pade. Razen tega, da suši sluznico in s tem odpira pot virusu, mrzel zrak tudi živčno-refleksno slabi lokalni protivirusni imunski odziv sluznice.

Kombinacija suhega in mrzlega zraka torej pospešuje naselitev virusa na sluznici, medtem ko tropski vlažen in topel zrak deluje zaščitno, kar znajo reproducirati tudi dobri klimatski sistemi. Ni odveč omeniti, da si suho, za virus sprejemljivo sluznico pridelamo tudi z napačnim življenskim slogom - kajenjem, slabim pitjem tekočin, akutnim adrenalinskim in še bolj s kroničnim kortizolskim stresom.”

“Imunost” in “imunski sistem” so besede, ki jih uporabljamo zelo pogosto, a se včasih zdi, da brez pravega razumevanja …

“Imunski sistem slehernega človeka tvorijo po vsem telesu razmeščene imunske celice, katerih zapletena organizacija še najbolj spominja na organizacijo živčnih celic. Podobno kot živčne celice so tudi imunske zmožne shranjevati ogromne količine informacij - spomina: imunske celice si zapomnijo informacije o vseh mikrobih, s katerimi tekom življenja pride človek v stik.

Zapomnijo si tudi način obrambe, s katerim so v preteklosti že premagale vsak posamezni mikrob. Zato človek, ki je ponovno okužen z istim mikrobom, reagira z mnogo učinkovitejšo imunsko obrambo kot pri prvi okužbi; njegove imunske celice že poznajo ustrezno protiorožje, zato je bolezen premagana hitreje kot prvič, največkrat tako hitro in učinkovito, da se bolezenski znaki sploh ne razvijejo.

Ta pojav se že dolgo izkorišča pri cepljenjih, pri katerih v telo vbrizgamo mrtve mikrobe, ki ne morejo škodovati, kljub temu pa jih imunske celice lahko prepoznajo in si jih zapomnijo. Ko kasneje v telo vdrejo pravi, živi mikrobi, jih imunske celice že poznajo in mikrobi nimajo nikakršne možnosti več.”

Bodo naši imunski sistemi v naslednjih mesecih razvijali odpornost proti novemu virusu?

“Problem pri okužbi s sars-CoV-2 je, da gre za nov virus, na katerega nihče v populaciji ni odporen, torej nima imunskega spomina in izdelanih protiteles proti virusu. To je neobičajno, kajti navadno virus, ki že dalj časa kroži v populaciji, tudi v množici ljudi razmeroma težko naleti na človeka, ki proti njemu nima v preteklosti izdelanih protiteles.

Zato se običajne, udomačene okužbe ne širijo eksplozivno, saj virus najde zelo malo ljudi, ki jih je zmožen okužiti. V tem primeru pa je virusu odprta pot do vsakega človeka, zato je edini možen ukrep, da se ljudje razredčimo do te mere, da virus ne more skakati z enega človeka na drugega. Ker nismo imuni, moramo imeti kot družba pred očmi, da naše ravnanje odloča o poteku epidemije.

Na zgledih drugih držav namreč že vemo, da je lahko pot skozi epidemijo zelo različna: z dobro organiziranostjo družbe, ki večini prebivalstva z odločnimi, pravočasnimi ukrepi omogoči nekajtedensko socialno osamitev pred možnostjo virusne okužbe, je mogoče okužbo tudi po začetnem zagonu skoraj povsem umiriti, kot je na primer uspelo Singapurju ali Hong Kongu.

Zamude pri diagnostiki in epidemioloških ukrepih pa povzročijo eksplozivno širjenje okužbe, pri katerem število močno prizadetih bolnikov preseže zmožnost zdravstvenega sistema, da bi jih zdravili, in množične tragedije so v tem primeru neizbežne. Primer imamo čez mejo, pri sosedih Italijanih.”

Ali močnejši imunski sistem predpostavlja zgolj milejše simptome in hitrejše okrevanje ali tudi zmanjšuje možnost okužbe?

“Oboje, boljši imunski sistem, kot kaže, prepreči, da bi nastala druga, nevarna faza bolezni, ko virus zaide v pljučne mešičke. Ampak v tem trenutku nihče od nas nima proti novemu virusu protiteles, kar ni dobra novica za tistega, ki dobi okužbo, saj imunska obramba od trenutka okužbe začenja z manj učinkovitimi načini obrambe (naravna odpornost), ki imajo lahko tudi neprijetne oziroma nevarne stranske učinke (močno sistemsko vnetje, pljučnica).

Ker gre za nov virus, v resnici ne znamo predvideti, koga bo okužba izraziteje prizadela. Zato je vsekakor bolje, da se ne okužimo, oziroma se glede okužbe (samo)zaščitno obnašamo in z upanjem čakamo prihod pomladi s toplejšim in vlažnejšim zrakom, ki v naših krajih praviloma nam v prid preobrne razmere za širjenje in posledice okužbe s prehladnimi virusi, kar je tudi 'stara' korona, za 'novo' pa srčno upamo, da se bo obnašala podobno.

S prihodom toplejšega, vlažnejšega zraka bi pridobili eno sezono in potem lahko upamo, da bomo do naslednje sezone že opremljeni za učinkovito soočenje z okužbo. Ne le z morebitnim novim cepivom, ampak tudi z večjim znanjem o tem, s kakšnimi dodatnimi specifično usmerjenimi zdravili bo mogoče izvleči najbolj prizadete bolnike s covid-19.”

Ima tudi zdrav človek v dobri telesni kondiciji lahko obdobja imunske šibkosti? In kaj jih povzroča?

“Stres je med najmočnejšimi zaviralci imunskega sistema, zlasti kronični stres deluje na imunost podobno zaviralno in škodljivo kot kronična vnetja. A medtem ko je obvladovanje kroničnih vnetnih bolezni razmeroma težavno, je za obvladovanje stresnega stanja na voljo veliko načinov, ki jih vsak posameznik lahko učinkovito uporablja; med temi je zlasti učinkovita primerna fizična dejavnost.

Stresno stanje je namreč škodljivo, ker enostransko obremeni delovanje simpatičnega živčevja in s tem okvari normalne procese vegetativne aktivacije (simpatikotonus) in regeneracije (parasimpatikotonus) v organizmu. Telesni napor pa sam po sebi vsebuje obrazec telesne aktivacije in regeneracije, zato se primerno odmerjen telesni napor priključi na val stresne aktivacije organizma, ki jo v skladu s svojim fiziološkim obrazcem čez čas tudi obrne v fazo regeneracije (parasimpatikotonusa) in sproščenosti.

Seveda pa imamo tudi pri tem najučinkovitejšem anti-stres mehanizmu svoje meje, ki jih določa naša zmogljivost, katere meje se le postopoma lahko pomika navzgor. Uporaba telesnega napora preko mej zmogljivosti namesto sproščanja prinese le dodaten stres, ki izčrpava že tako omejene obrambne zaloge organizma.

Seveda lahko sproščenost dosegamo tudi na druge, bolj lenobne načine (meditacija, masaža ...), vendar pri velikih stresnih obremenitvah najbolj zaleže evolucijsko najstarejši in najmočnejši obrazec aktivacije in sproščanja - primerna telesna dejavnost. V vsakem primeru pa je ključno, da svojemu telesu omogočimo dovolj sproščenosti in energije.

Če slabo skrbimo za svoje fizično in psihično počutje, v nas rastejo napetosti in tesnobe, kar nam enostransko obremenjuje živčni in hormonski sistem. Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, na ta način začne delovati slabše. Zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo.

Če človek zna upravljati s svojo telesno dejavnostjo, zmogljivostjo in kondicijo, če zna v življenju poiskati sebi ustrezen ritem, če se zna med na videz neskončnimi življenjskimi opcijami osredotočiti na tiste, ki mu prinašajo dober občutek, če torej človek v življenju uspe najti sebe in svoje zadovoljstvo, se bo tudi delovanje njegovega imunskega sistema približalo optimalnemu.”

Na spletnih straneh v zadnjih tednih ne manjka nasvetov o tem, kako se braniti pred okužbo. Pomaga vitamin C? Pomagajo razni drugi prehranski dodatki, super hrana in tako naprej?

“Med okužbo je potrebno oceniti, če ima bolnik zalogo hranil, da bo v tednu ali dveh izgradil dovolj imunskih celic in protiteles za uspešen imunski odziv.

Bolnik bo verjetno optimalno (s svojo normalno prehrano in glede na lasten apetit) in brez prehranskih in imunskih dopolnil preživel okužbo, če ima primerno telesno težo (indeks telesne mase - ITM), če v zadnjem mesecu ni imel okužbe ali druge vnetne bolezni, če v zadnjem tednu ni imel izčrpljujočih naporov, stresov in dveh ali več neprespanih noči, če je telesno primerno aktiven in zmogljiv.

Pri premajhnem ITM je potrebno uvesti proteinsko bogatejšo prehrano, vitaminske dodatke (zlasti v maščobah topna vitamina A in E) in minerale. Pri prevelikem ITM je potrebno svetovati dodatek antioksidantov in zaviralcev vnetja (omega maščobne kisline) ter vsaj nizkodozno jemanje aspirina še teden po prenehanju bolezenkih znakov. V primeru, da gre za ponovno okužbo v manj kot mesecu dni, potrebuje bolnik dodatne vitamine, minerale in antioksidante. Enako velja, če je imel v zadnjem mesecu kako drugo bolezen, zlasti če jo je spremljalo vnetje.

Vsekakor pa velja, da mora biti telo v času okužbe v čim bolj optimalnih razmerah. Potek bolezni je praviloma hujši, če nas okužba zaloti sredi hujših naprezanj, stresov, neugodnih klimatskih pogojev ali v slabi telesni kondiciji. Imunski sistem deluje razmeroma optimalno, če ima na voljo vse potrebne snovi za svoje delovanje in ga ne zavirajo različne škodljivosti. Snovi za delovanje imunskega sistema seveda dobimo z ustrezno prehrano.

Če pa ne uživamo take hrane, da bi organizem iz nje pridobil vso potrebno energijo in gradbene snovi, naša odpornost pade. Zelo pomembno za vzdrževanje optimalnega imunskega sistema je izogibanje vnašanju škodljivih snovi v organizem, zlasti alkohola, cigaret, drog, neustreznega zraka, vode.

Za uspešno prebolevanje okužb moramo najprej biti v dobri fizični kondiciji, ki pomeni dovolj veliko rezervo srčne, pljučne in žilne zmogljivosti: ko smo zdravi, jo rabimo, denimo, za tek, ko smo bolni, pa za uspešno spopadanje z vročino. Za celotedenski napor, kot je gripa ali podobna vročinska bolezen, je potrebna tudi presnovna rezerva - dobro delujoča jetra z zalogo vitaminov in zlasti zaloga beljakovin, ki so potrebne za proizvodnjo zaščitnih protiteles proti virusu.

Beljakovine so med boleznijo najlažje dostopne iz dovolj okrepljenih mišic, ki med prebolevanjem bolezni zaradi mirovanja nato kar same oddajajo beljakovine, ki so potrebne imunskemu sistemu za izgradnjo protiteles. Na prehrano v času bolezni namreč težje računamo, ker ob vnetju naravno ostanemo brez apetita.

Tretja zaloga za bolezen pa je dobro pripravljen in odziven imunski sistem. Izčrpani ljudje, zlasti kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, zdravstvene rezerve nimajo in zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in se bolezen vleče. Tudi nosečnice imajo zaradi zaščite ploda, ki je objektivno tujek, naravno zavrt imunski sistem, zato so bolj občutljive za okužbe.

Zato mora biti večina dela za uspešno premagovanje morebitnih okužb opravljena pred boleznijo. Če smo zdravi in brez pretirane pogostnosti okužb, se nam pač ni treba ukvarjati s tem, kaj nam bo bolezen prinesla. Če bomo zboleli, bomo pač teden dni počivali, ob vročini nad 38 stopinj jedli aspirine in pili topel čaj.”

Pomaga, če zdravi nosimo masko?

“Maska je predvsem zaščita okuženega pred tem, da bi kužil druge.”

Pomaga razkuževanje rok?

“Absolutno, čeprav so proti virusom enako učinkovita mila, torej dobro umivanje rok. Virusi imajo namreč okoli sebe maščobne ovojnice, ki jih mila ali detergenti poškodujejo in s tem uničijo tudi virus.

Bolezen se med ljudmi širi kapljično in s tesnimi stiki z bolniki in prenašalci ali po stiku z onesnaženo površino. Našli so ga tudi v blatu obolelih. Ni izključeno, da se nahaja tudi v aerosolu v bližini bolnika. Torej ga lahko v telo dobimo skozi nosno in ustno sluznico, tudi sluznico oči, morda se širi tudi preko prebavil, kar pomeni, da je treba tudi z izločki (recimo otrok, seveda tudi odraslih) ravnati previdno.

Prekuhavanje na 60 stopinj pol ure virus zagotovo uniči. Uniči ga tudi 70/80-odstotni alkohol za razkuževanje rok (30 sekund), celo vinski kis (60 sekund). Za odstranjevanje večjih nečistoč si roke vedno najprej umijemo, nato še razkužimo.

Virus vzdrži na gladkih površinah pri 4 stopinjah do 28 dni, v istem času je pri 20 stopinjah koncentracija virusa na istih površinah padla za polovico, pri 40 pa za 80 odstotkov. Je pa pri različnih temperaturah in različni relativni vlažnosti zraka preživetje virusa različno.”

Zakaj je ljudi na splošno tako zelo strah okužb? Je to povezano s tem, da je “sovražnik” neviden? Pa tudi: zakaj strah tako hitro mine in ga nadomesti splošna brezbrižnost? Če bi danes imeli cepivo proti novemu korona virusu, bi bile vrste najbrž dolge. Za cepljenje proti gripi, ki je na voljo vsako leto, pa se še vedno odloča zelo malo ljudi.

“Ker se nam zdi, da gripo poznamo, in ko se ljudje nekajkrat ne cepijo, in vseeno 'preživijo', se jim zdi, da zadeva ni tako zelo nevarna. Novi koronavirus pa je neznanka, ki vzbuja strah.”

In ko smo že pri cepivu: kdaj je realno moč pričakovati cepivo proti novemu virusu?

“Osnovna ideja cepljenja se je porodila iz opazovanja, da ljudje, ki so preboleli (in preživeli) nekatere kužne bolezni (npr. črne koze, davico, ošpice, norice) pozneje niso več zboleli za enako boleznijo, zato ker imunski sistem v približno dveh tednih po okužbi izdela protitelesa, ki nato ščitijo še leta pred enako okužbo.

Ker protitelesa nastanejo tudi, če v telo vnesemo mrtvega povzročitelja bolezni, ki na tak način seveda ne more povzročiti bolezni, se pojav izkorišča zato, da ljudem prihranimo bolezen tako, da jih cepimo z mrtvim povzročiteljem. Torej izdelava cepiva v osnovi ni zelo zapletena - potrebno je nagojiti dovolj virusa ali bakterije, jih ubiti, da ne morejo povzročiti bolezni, in pripravek, cepivo, vbrizgati v telo. Pri novih virusih, kot je sars-coV-2, se je najtežje odločiti, kateri delček virusa uporabiti kot cepivo, da bo izzval dober imunski odziv.

Proizvajalcem je v veliko pomoč to, da so proti SARS-u že izdelali nekaj poskusnih cepiv, zato bodo proizvodnjo za cepivo proti covid-19 začeli na tej osnovi. Osnovna ideja za cepivo je pravzaprav že izdelana in so poskusi v teku. Seveda pa ni pričakovati, da bo to cepivo na voljo tako hitro, kot je bilo proti Eboli - takrat je šlo dobesedno za reševanje ljudi pred zanesljivo smrtjo in se je cepivo testiralo praktično na terenu samem. Okužba s sars-coV-2 pa le ni taka urgenca, da ne bi bilo potrebno narediti vseh, po pravilih farmacije predpisanih stopenj pri registraciji cepiva: od predkliničnih testov na živalih do vseh stopenj kliničnih študij na ljudeh.


Najbolj brano