Velja ostati človek

V teh dneh na preizkušnjo prihaja pomembna sestavina vsake družbe, človeškost. Že pred dnevi je bilo slišati svarila pred stigmatizacijo obolelih, a, kot kaže, jih nismo najbolje slišali. Te dni je namreč v medije prišla zgodba o družini iz Metlike, ki se boji vrniti domov, saj so okuženi. Po “Bosancih”, beguncih, migrantih, pedrih, muslimanih, črnuhih, celo preganjanih ženskah in osebah s posebnimi potrebami so nas začeli motiti “naši”, “normalni”, če so bolni. Smo šli res čisto k vragu?

Širjenje koronavirusa nas iz dneva v dan peha v bolj drastične odločitve, še včeraj pretirane reakcije so danes nekaj povsem običajnega. Poglejmo primer zapiranja šol! V sredo so zaprli prvi dve, včeraj dopoldne je bil sprejet sklep o zaprtju vseh, danes v večini šol že ni pouka, popoldne pa je novi predsednik vlade na podlagi mnenja infektologov že pozval k zaustavitvi javnega življenja v vsej državi. Danes si je nemogoče predstavljati, kje bomo jutri, kaj šele čez en teden. Spoštovana novinarska kolegica Silva Križman pravi, da se takih razmer spominja le še iz leta 1991, ko je tod divjala vojna - pa je kot novinarka dala skozi marsikatero veliko stvar.

Ko bo vse za nami, bo treba živeti naprej. Tudi z ljudmi, do katerih se morda obnašamo neprimerno, izključevalno, bog ne daj nasilno. Zaradi strahu, nevednosti, panike, saj je vseeno zakaj.

Glede zdravila ta hip še tavamo v temi, znanstveniki še ne morejo postreči z ničimer oprijemljivim, upanje ta hip zbuja le podatek s Kitajske, da se je trend števila obolelih pri njih obrnil navzdol. A Kitajska s svojim načinom urejanja družbenih razmer je nekaj, Evropa s strogim upoštevanjem človekovih pravic pa nekaj čisto drugega. Prav med pisanjem prejšnjega stavka je na zaslon računalnika priletelo obvestilo o mladi Tržačanki, ki se je ob tem, da je država v popolni karanteni - podala na tek. Seveda. Človekove pravice posameznika so pač nad kolektivom in to ne glede na vse, kajne?

Stroka napoveduje, da nas pravi izbruh bolezni šele čaka v prihodnjih tednih. A ko bo vse to za nami, bo treba živeti naprej. Tudi z ljudmi, do katerih se te dni morda obnašamo neprimerno, izključevalno, bog ne daj nasilno. Zaradi strahu, nevednosti, panike, saj je vseeno, zakaj. Zboleli so prizadeti - zadnja stvar, ki jo potrebujejo, je izključevanje iz lastnega okolja. Pomislite na to. Ker ste morda okuženi tudi sami.


Preberite še


Najbolj brano