Predsednikova pomilostitev obsojene Jacquelin Souvage
10. septembra 2012 ji je ostala zgolj ena pot. Vzela je puško in ga ubila. Ustrelila je moža, s katerim sta bila poročena skoraj petdeset let. Imela sta štiri otroke, tri hčere in sina. Kasneje, po strelih v soprogov hrbet, je Jacquelin Souvage morala najprej policiji in nato sodnikom opisovati svoje zakonsko življenje. Pripovedovala je o poniževanju, ustrahovanju, pretepanju in posiljevanju, ki se je kot nočna mora ponavljalo iz dneva v dan.
Njemu za pretepanje nikoli ni zmanjkalo moči. Povodov za kaznovanje je bilo vedno dovolj. Nato je začel posiljevati tudi otroke. Hčerki in sina. 9. septembra 2012 se je obesil njun sin. Dan kasneje je v soproga izstrelila tri naboje. Sodišče ni upoštevalo predloga njenega zagovornika, da je to storila v samoobrambi, zaradi pravice njenih hčera do drugačnega preživljanja dni in noči, zaradi spomina na sina, ki ni mogel več. Obsodili so jo kot morilko. Javnost, ki je spremljala sojenje, je bila glasnejša. Predsednik francoske republike Francois Hollande jo je z ukazom pomilostil. In svoje dejanje uporabil za nov začetek pogovora o pravicah žensk.
V sredo, 11. marca 2020, je bil na 23 let zapora obsojen Harvey Weinstein. Bil je najmočnejši in najvplivnejši ameriški filmski producent. Zaradi svoje moči je lahko odločal o igralskih zasedbah v najbolj in tudi onih malo manj znanih filmih. Zaradi te taiste moči je lahko postavljal pogoje, ki so morali biti izpolnjeni za pridobitev vloge. Igralke so morale sprejeti povabilo in primerno opravljene potrkati na vrata ene izmed njegovih hotelskih sob. Trkajočih je bilo veliko. Ko so vstopile, jih je posilil. Toliko let kasneje so začele govoriti. Njegova odvetnica Donna Rotunno je zatrjevala, da je bil producent obsojen zaradi zahtev javnosti in ženskih protestov, ki so spremljali začetke sojenja. Odvetnica je govorila o zgrajenem visokem zidu, ki je onemogočal Weinsteinovo obrambo. In s tem opozorila na ključno razliko. Da je bil do sedaj visoki zid postavljen za vse tiste ženske, ki so si upale spregovoriti.
Tudi za Tijano Sekulić. Tiste sobote, 2. aprila 2016, je policiji prijavila moža Novico Eleka. Da jo ponižuje, pretepa in grozi z pohabljenjem in smrtjo. Takoj so ga obvestili. Nekaj ur kasneje jo je počakal, izvlekel iz njenega v svoj avtomobil in odpeljal na bližnje polje, povsem blizu mednarodnega letališča Nikola Tesla v Beogradu. Najprej jo je pretepel, da bi pozabila, da ima pravico brez njegovega dovoljenja govoriti. Nato ji je med hrupom pristajajočih letal s tremi naboji prestrelil noge. Da bi vedela, da brez njegovega dovoljenja ne sme postopati naokoli ali celo hoditi na policijo. Prestreljeno je pustil na polju. Kasneje jo je našel naključni sprehajalec, ki je poklical reševalno vozilo. Odpeljali so jo v bolnišnico. Dobri dve leti je morala dokazovati in prepričevati, da so Eleka aretirali in leto kasneje obsodili. Dosojena kazen je bila podobna kazni za ukraden malo manjši, vendar skrbno zloščen avtomobil. In njemu je ostala moč. Tijana Sekulić ne more dobiti skrbništva za svojo hčer, saj on tega ne dovoli. No, morda bi celo pristal, če bi izpolnila njegov pogoj in umaknila vse obtožbe o pretepanjih, trpinčenju in poniževanju. Ter seveda tudi o prestreljenih nogah.
Kot Bojana Obradović, ki jo je soprog pretepal, ker mu ni znala pripovedovati o množicah moških, s katerimi naj bi spala pred njim. Ni znala, ker jih ni bilo. In grozil in pretepal jo je vedno ob povsem določenem času. Ko je dojila hčer. Potem ji je prvič polomil kosti, saj je želel gledati in poslušati njene krike bolečine. Poklicala je policijo. Odpeljali so jo v bolnišnico. Vendar si nasilja ni upala prijaviti. Bala se je za otroka, ki ju je lokalni center za socialno delo dodelil očetu. Sedaj ji dovoli, da jih lahko vidi vsak drugi vikend, vsakič za štiri ure. Občasno ji sporoči, da ji bo, če bo ponovno odšla na policijo ali sodišče, odvzel pravico tudi do teh štirih ur. In da ima možnost ponižne vrnitve k njemu. Kot ena izmed mnogih žensk, ki se vračajo. Ena izmed njih se je vrnila tudi po tem, ko ji je soprog polomil roke in noge ter jo vrgel skozi okno. Pravzaprav so jo vrnili njeni starši, ko se je skupaj s šestletno hčerko zatekla k njim. Zahtevali so, naj se vrne, da ne bo sramote. Vrnila se je in se nekaj dni kasneje obesila.
Število samomorov žensk je v državah zahodnega Balkana grozljivo. Kot je povedala podpredsednica vlade Srbije Zorana Mihajlović, nasilja nad ženskami ne poimenujemo s pravimi besedami. Ker je v družbi uveljavljena norma, da je klofuta ženski zgolj potreben ritual, da je družinsko nasilje zgolj privatna stvar, da je potrebno partnerko vsaj občasno pretepsti, saj bi sicer mislila na neumnosti, da je spolno nadlegovanje zgolj upravičena moška šala.
Konec toplega meseca julija leta 2018 je ena izmed televizij v regiji imela običajno jutranjo oddajo. Povabili so tudi poslanca v srbskem parlamentu in obsojenca mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, Vojislava Šešlja. Eden izmed gledalcev, ki je poklical v studio, je pojasnjeval, da mu ni jasno, zakaj so potrebni posebni zakoni o pravicah žensk in predpisi, ki možem onemogočajo, da malce “ostreje govore s svojimi ženami, ker brez tega pozabijo, da ne smejo obračati jezika, da bi bilo celo bolje in bi bile srečne brez njega, saj potem ne bi dobivale klofut, ker so začele govoriti brez dovoljenja moža”. Nihče od prisotnih se ni odzval. Razen Šešlja, ki je gledalcu pritrdil. Da je bilo pač v balkanskih državah normalno, da mož pretepe ženo. Kot je Peter I. Karađorđević po tem, ko se je poročil z najstarejšo hčerko Nikole Petrovića, Zorko, “občasno ubijal boga v njej”. In kot je nadaljeval haaški obsojenec, se knez Nikola ni nikoli vmešal v pretepanje svoje hčerke, saj je menil, da ima mož pravico tepsti ženo. Ker tudi če on ne ve, zakaj jo tepe, ona zanesljivo ve. In to je treba spoštovati.
Jelena Grbić je imela 38 let. Njen partner je bil večkrat obravnavan zaradi družinskega nasilja nad njo in tremi otroki. Obsodili so ga na minimalno kazen. Prisojeni zapor, kot za krajo dobro ohranjenega kolesa, je razumel kot priznanje, da dela prav, da mu nihče ne more prav nič. Po prestanku zaporne kazni je znova prišel. Ker mu ni želela odpreti, je v stanovanje vlomil. In jo pred tremi otroki zaklal z lovskim nožem.
Bilo je v času, ko so se v republiki Hrvaški vrstili protesti zaradi namere države, da ratificira tako imenovano istambulsko konvencijo in se deklarira kot evropska država, ki ščiti ženske pred nasiljem. Dokument si vlada nekaj let ni upala dati v parlamentarni postopek. Bali so se odpora prav onih, ki so pritrjevali gledalcu, ki je poklical v jutranjo oddajo ene izmed televizij v regiji. In njihovega volilnega glasu.