Ne bomo umrli, bomo pa morali preživeti

Imamo ljudi, ki si kopljejo bunker v gozdu in za vsak slučaj jutranje kosmiče polijejo z razkužilom. In imamo take, ki se jim zdi povsem varno kihati na avtobusu in pobirati umazane robčke na ulici.

Imamo precej zoprne ljudi, ki v tej, tako kot vsaki krizi, panično iščejo krivca. Pri čemer seznam, kot običajno, niti ni zelo dolg. Prvič: zdravniki, ker hodijo smučat v Italijo, si morate misliti, kako dobro živijo na naš račun, in gredo nato bolni v službo, kar je sicer čudno, ker vsi vemo, da so zdravniki lenuhi in “zabušanti” in se običajno niti zdravi ne prikažejo na delovnem mestu. Drugič politiki, ki ne znajo sprejemati odločitev, preveč cincajo, pretiravajo, se dobivajo ob ponedeljkih, imajo novinarske konference ob nedeljah, poslušajo stroko, ignorirajo stroko in bomo, skratka, zaradi njih vsi umrli. In tretjič, seveda, novinarji, ki delajo paniko, napihujejo, povečujejo zmedo, prodajajo strah, so si tako ali tako vse izmislili, si ne znajo ničesar izmisliti, ne zanjo postavljati vprašanj, prikrivajo strašno resnico in bomo, skratka, zaradi njih vsi umrli.

Ali je brezbrižnost do vsega, kar nisem jaz, še družbeno nesprejemljiva? Ali nismo empatije kot temelja medčloveških odnosov poslali na smetišče zgodovine?

Ampak zgoraj našteto je tudi v redu. Jeziti se je zdravo, občasno celo zelo koristno, lov na grešnega kozla človeka sprosti in pomiri. Veliko slabši so ljudje, ki so že januarja, takoj po novoletnih zaobljubah, vklopili sovražni španska inkvizicija/gestapo/Kukluksklan program. Ta program obsega vse sorte reči. Od Kitajcev, ki jedo netopirje in pse, do vzklikov zadovoljstva, ker se bodo naši kraji končno “ rešili” Italijanov.

A kljub temu, da facebook komandosi v človeku zlahka ubijejo vero v prihodnost in veselje do življenja, sploh niso najslabši. Tisti, ki so v resnici najslabši, ampak daleč najslabši, so ljudje, ki jih preprosto ne briga, ne zanima. Ne, ker bi mislili, da koronavirus ni nevaren, ampak ker jih nič ne boli. In jim je, dokler jih nič ne boli, popolnoma vseeno.

Med številnimi posnetki po družbenih omrežjih kroži tudi kolaž izjav mladih ljudi v Italiji, ki v mikrofon izza barske mize s kozarcem v roki navdušeno zatrjujejo, da se že ne bodo pustili zapreti v stanovanje. Da se zabava nadaljuje. Da je človek samo enkrat mlad. Filozofske misli zaokroži dekle, ki v videu pove, da jo bo začelo skrbeti, ko bodo umirali zdravi mladi ljudje, do takrat, pa, pravi: “I don't give a s... “ - olepšano prevedeno: “dol mi visi” ali manj olepšano in manj prevedeno: “boli me k...”.

Sledi seveda zgražanje, češ, kakšna je ta mladina. In ta odziv je v mnogih pogledih zelo krivičen. Tudi brezobzirnost, nevzgojenost in topoumnost so, kot vse druge človeške lastnosti, lepo, po Gaussovi krivulji, razporejene v narodnostnih in generacijskih skupinah. “I don't give a s …”, je izbrani filozofski pristop marsikaterega domnevno odraslega človeka. Morda se z leti le naučimo dovolj hinavščine, da nepriljubljena čustva in stališča bolje skrivamo.

Pa tudi: ali je popolna brezbrižnost do vsega, kar nisem jaz, res tako družbeno nesprejemljiva? Ali je nismo, še posebej v zadnjih letih, spremenili tako rekoč v normo, v merilo zdrave pameti? Ali nismo empatije kot najbolj temeljne sestavine medčloveškega odnosa poslali na smetišče zgodovine?

Če si pameten, si govorimo, si prav gotovo ne greniš življenja s težavami drugih ljudi, ker imaš dovolj svojih. Če me ne brigajo mrtvi na vojnih območjih, otroci, ki umirajo brez vode in hrane, če me ne brigajo brezposelni za prvim vogalom, sodelavci v duševni stiski, sosedje, ki ne zmorejo plačati položnic, zakaj bi me brigalo življenje neke babice, ki niti moja ni?

Zaradi epidemije koronavirusa prav gotovo ne bomo vsi umrli. Bomo pa morali vsi, ne le zdravniki, politiki in novinarji, živeti s tem, kar v tem času izrekamo in počnemo.


Preberite še


Najbolj brano