“Želim si biti popoln borec”

Koprčan Jakob Nedoh, nekdanji rokometaš, ki se je v svojih najstniških letih zaljubil v borilne veščine, ima za seboj več kot ducat obračunov po pravilih mešanih borilnih veščin (MMA), ki veljajo za najtežji borilni šport. Od tega se je štirikrat boril med profesionalci, zmagal je trikrat, le enkrat je izgubil. 23-letnik zase pravi, da je uporništvo del njegove osebnosti: “Vedno sem bil samosvoj, nikoli mi ni bilo všeč, da mi kdo kaj vsiljuje. To je moj karakter, to sem jaz.” V življenju je izkusil že marsikaj. Še najbolj ga je prizadela smrt prijatelja.

Razbit obraz, počena arkada, zlomljen nos, nešteto šivov. Vse to je na lastni koži izkusil 23-letni Primorec Jakob Nedoh. Kljub temu, da ga družina sprva pri njegovih sanjah, da postane “borec v kletki”, zaradi strahu pred hujšimi poškodbami ni podpirala, ga to ni ustavilo. “Doma je bilo vselej naelektreno. Starše sem po eni strani razumel. Ni bilo prijetno gledati okrvavljene glave, zlomov, poškodb in šivov vsepovsod. V izogib težavam se je velikokrat zgodilo, da sem domov prišel na skrivaj. Nihče ni opazil ne kdaj ne kako.”

Jakobova starša sta bila vselej prepričana, da bo njun sin rokometaš. Pričakovano, v koprskem rokometnem klubu je treniral vrsto let, s svojimi soigralci je v mlajših kategorijah osvajal vse državne naslove. A v najstniških letih je mladenič vse obrnil na glavo.

“Pomembno je, da nasprotnik čuti strahospoštovanje. Ko vstopim v ring, prijateljstva ni. Na drugi strani je tvoj sovražnik, ki te bo v vsakem trenutku želel spraviti na tla.”

Jakob Nedohborec mešanih borilnih veščin (MMA)

Družina je bila sprva proti

“Takrat sem bil v letih, ko bi lahko začel igrati rokomet za člansko moštvo. Morda bi bil danes dober in uspešen rokometaš. A to nisem jaz. Že v najstniških letih sem se zaljubil v borilne veščine. Ta novica je starša udarila kot strela z jasnega,” o šoku za družino, ki jo je s svojo odločitvijo povsem presenetil, pripoveduje mladenič. A drugega kot podpreti sina, da živi svoje sanje, staršema ni preostalo. “Težko je bilo. Predvsem za mamo. Pred tremi leti si je v Ljubljani ogledala eno od mojih borb. Obraz si je prekrivala z rokami in samo čakala, kdaj bo sodnik oznanil konec. Še sreča, da sem zmagal. Od takrat mojih borb ne spremlja več.”

Oče, sicer kriminalistično-tehnični izvedenec oziroma forenzik po poklicu, je vselej zraven. A od družinskih članov ima še največ podpore v sestri Neji, športnici, nekdanji odbojkarici koprskega kluba. “Sestra je bila vselej ponosna na brata. Še vedno je, no, vsaj mislim, da je,” v smehu razlaga sogovornik in doda: “V zadnjih letih sva se zelo povezala. Ko sva bila mlajša, sva se veliko kregala. Danes je drugače. Imava neko posebno vez, takšno, kot jo brat in sestra morata imeti.” Oporo v težkih trenutkih, ko je tudi sam na robu, ima v dekletu. Spoznal jo je v Ljubljani, od takrat sta nerazdružljiva. “Podpira me, z mano je tudi, ko sem na dnu. Seveda jo je strah, ko vstopim v kletko, ampak kar je najpomembneje, zaupa mi.”

Pomembna je psihološka trdnost

Svojo zadnjo zmago je dosegel pred dobrim mesecem. Takrat je v ljubljanski Hali Tivoli po dobri minuti na tla položil srbskega borca Žarka Sedoglavića. “Veliko boja je s samim seboj. Če dovoliš, da ti trema ali strah stopita v glavo, se ne bo dobro končalo,” o psihični pripravi, ki je prav tako pomembna kot fizična, razlaga Nedoh, sicer študent magistrskega programa Fakultete za šport. “Spominjam se svojega prvega dvoboja med profesionalci. Takrat sem imel precej treme. Resda sem zmagal, a bilo je drugače kot na tokratnem obračunu. Letos sem celotne priprave posvetil temu, da sem sebe prepričal, da gre le še za eno v nizu borb. In potem sem dejansko užival v minuti, kolikor je dvoboj trajal. Morda mi je nekoliko žal, da nisva ostala v kletki še kakšno minuto dlje,” se še pošali Koprčan.

Trenutek, ko v približno štiri krat štiri metre veliki “kletki”, kakor pravijo tekmovalnemu ringu za MMA, zreš nasprotniku v oči, trenutek, ko v njem začutiš strah, je odločilen, pravi Nedoh: “Pomembno je, da nasprotnik čuti strahospoštovanje. Ko vstopimv ring, prijateljstva ni. Na drugi strani je tvoj sovražnik, ki te bo v vsakem trenutku želel spraviti na tla. Morda tudi s hujšimi poškodbami. Tega si ne smeš dovoliti,” izpostavlja in nadaljuje: “Ne gre za šport, kot je recimo nogomet. Trener te lahko na nogometnem igrišču, če ne igraš dobro, preprosto zamenja. V kletki tega ni. Gre za vojno! Če si boš dovolil, da v tebi prevlada empatija, se zate ne bo dobro končalo.”

“Tisti, ki pravi, da ga ni strah, laže”

Med profesionalci je mladenič, ki si je v življenju postavil en sam cilj, in sicer nastopiti v elitnem tekmovanju UFC, zabeležil en sam poraz. A ta je bil boleč. “Prvi poraz sem doživel na turnirju FFC Futures v Poreču. Tam si nihče niti ni upal predstavljati, da bom sploh zmagal v kakšni borbi. A dobil sem tako četrtfinalni kot polfinalni dvoboj in se uvrstil v finale, ki je potem štelo kot profesionalna borba. In takrat sem prvič občutil grenkobo poraza. Težko je bilo, a zagotovo sem zaradi tega poraza postal še močnejši.”

O sebi pravi, da vsak trening posveti temu, da bi bil popoln borec. Ne pozna predaje, vselej se bori do konca. “Delam na tem, da sem najboljši tako na nogah, v vmesni fazi in seveda na parterju. Ne želim si imeti šibke točke. Želim si biti popoln borec!” Motivacije mu ne manjka, vselej je osredotočen na borbo. “Pred vsako borbo me motivira nekaj drugega. Enkrat so to oboževalci, drugič družina, tretjič sam nasprotnik. Ni nekega pravila.” Je kdaj prisoten tudi strah? “Strah te ni le takrat, ko vstopiš v kletko. Strah je prisoten že, ko izveš, kdo bo tvoj nasprotnik. A to moraš potisniti v ozadje. Tisti, ki pravi, da ga ni strah, laže.”

Za Roka

A življenje zna mnogokrat zadati hud udarec. Zadnja zmaga, ki jo je Nedoh pred dobrim mesecem dosegel, je bila še nekoliko bolj posebna. Posvetil jo je preminulemu prijatelju Roku. “V klubu, kjer treniram, sem pred dvema letoma spoznal izjemnega fanta. Že takoj ko je stopil skozi vrata, sem videl, da gre za posebnega fanta. Bil je zelo perspektiven. Hkrati iskriv, a že takrat z zrelim razmišljanjem,” prijatelja, v katerem je videl tudi sebe, s solzami v očeh in cmokom v grlu opisuje Jakob. “Srečal in spoznal sem veliko ljudi, takih in drugačnih, a Rok je bil nekaj posebnega. Prvič se mi je zgodilo, da sem se lahko pogovarjal z nekom, ki me je razumel. Imela sva enak pogled na svet.”

Leto 2019 je bilo za mladega, takrat šele 18-letnega Roka, usodno. “Tako kot vsako, sem tudi lansko poletje preživel doma. Tri mesece me ni bilo v prestolnici, treniral sem v Istri. Niti približno nisem vedel, kaj se dogaja,” o težavah, ki so pestile prijatelja, pripoveduje Nedoh: “Zaprl se je vase. Ni bil več tisti veseli Rok, ki smo ga vsi poznali ... Dobro se spominjam tistega jutra, ko sem na socialnem omrežju zasledil objavo ... Črni srčki in zapisi, počivaj v miru Rok. Grozno je bilo, solz nisem mogel zadrževati,” še zaključi mladenič, ki si želi nekoč, tudi v čast svojemu prezgodaj preminulemu prijatelju, stopiti na sam vrh.

---