Pri besedi so pomembni vsi odtenki njenega pomena
Modrost, ki jo radi poudarjajo previdneži, a tudi lahkoverni osmoljenci, pravi, da je tisto, kar je najpomembnejše, največkrat skrito v podrobnostih. To velja tudi za jezik. Zlasti za besedo. Tudi ta ima podrobnosti, le da jim rečemo odtenki v pomenu.
Površnežu podrobnosti ali odtenki nič ne pomenijo. Pravi, da so malenkosti; že zato, ker so natisnjene v liliputansko majhnih črkah, ki so komaj še berljive. A potegne kratko in se osmoli, če jih ne prebere. Potem robanti in zakolne po drvarsko, ljudsko: “Hudič je skrit v podrobnostih!” Tako je najbrž nastal ta pregovor.
A zanj so vedeli že modri v daljnih časih, na primer v starem Rimu. Nastal je med učitelji, vzgojitelji mladine. Ti so ugotovili, da so pri poučevanju najpomembnejši odtenki in podrobnosti. Kdor jih pozna, ta dosti ve in otroke dobro uči. Qui bene distinguit, bene docet! Tako so rekli. Po naše: Kdor dobro razlikuje, dobro poučuje.
Vprašanja o jeziku pošiljajte najoze.hocevar@primorske.si
Če pri besedi ne upoštevamo odtenkov in podrobnosti, se hitro znajdemo na spodrsljivi ploskvi in telebnemo po dolgem in počez. Ne znajdemo se in ne vemo, ali morda nismo zapisali ali izrekli kake neumnosti. Še dobro, če bi se bralci ali poslušalci ob naših kozlih le zabavali in se samo smejali, ne pa tudi norčevali iz naše kratke pameti. Jezik je namreč tako razvit in vsestranski, da zna povedati domala vse. Da je dosegel to sposobnost, je na primer pri glagolu, ki je prvotno najbrž poznal zgolj nedoločniško obliko, razvil skoraj nepregledno množico oblik, da je z njimi točneje označil vse tisto, čemur slovnica pravi oseba, spol, število, čas, naklon, način. Koliko oblik in koliko odtenkov v pomenu ene same besedne vrste!
Kdo bi preštel na primer samo vse oblike glagolov stopiti in stopati, ki jima spredaj dodamo predpone: izstopiti - izstopati, odstopiti - odstopati, nastopiti - nastopati itd.? Vzemimo za primer samo glagol nastopiti, iz katerega je izveden samostalnik s pripono -ač: nastopač. S to pripono lahko naredimo samostalnike tudi iz drugih glagolov: mazač vse zamaže, garač gara, čvekač čveka, brbrač brbra, skakač pa skače in goslač igra na gosli. Vse lepo in prav, dokler se nam iz nepazljivosti ne zareče, da so na Prešernovi proslavi nastopači - namesto nastopajoči - poželi bučen aplavz.
Hudič je tudi v jeziku večkrat skrit v podrobnostih. Da moramo biti pri njih zelo pozorni, so vedeli že v starem Rimu. Kdor jih dobro razlikuje, dobro poučuje, so dejali.
Že ta zgled dokazuje, kako pomembni so odtenki in podrobnosti v jeziku. Več nam jih je navedla Ruža Pečarič, upokojena učiteljica slovenščine s Škofij. Takole piše (Moja opozorila na odtenke so v odgovorih na posamezna vprašanja.):
“Spoštovani profesor, zdaj, ko se je Minuta vrnila med nas bralce - vsa pohvala Primorskim novicam, da so obnovile to jezikovno rubriko -, si mislim, da bi bilo čudno, če vas še jaz ne bi kaj vprašala. Tudi kaj takega, kar zanima moje znance. Večkrat me pobarajo, kdaj vas bom spet kaj vprašala. Včasih se pa kar name obrnejo s kakim vprašanjem o jeziku, ker sem jih v šoli učila slovenščino. Lahko bi jim sama odgovorila, a vsi rečejo, da bo bolje, če vi v razlagi zadenete žebljico na glavico, da bo tako bolj pestro branje. Danes vam kot redna bralka vaših člankov pošiljam nekaj vprašanj prav na pobudo prijateljev in znancev, ki so bili nekdaj moji in vaši šolarji. V upanju, da nam boste odgovorili, se vam v njihovem imenu zahvaljujem in vas lepo pozdravljam. Vprašanja so:
• Berem in poslušam na primer: 'Jože je že v pokoju, njegova penzija je majhna.' Povejte nam, vašim zvestim bralcem, ali je to prav povedano; moj spraševalec pravi, da mu besede, da je ta in ta v pokoju, brž dajo misel, da je pokojni, ne upokojen.”
Odgovor: Beseda pokoj pomeni mir, počitek. Njeni pomenski odtenki so številni, vsi v pomenu mirovanja in počivanja. Če smo v pokoju, nismo pokojni (mrtvi), le v službo več ne hodimo.
• “Zanima me razlaga, od kod beseda penzija oziroma pokojnina. Mene namreč druga spominja na vse, kar je pokojno, mrtvo, česar več ni.”
Odgovor: Beseda penzija izvira iz latinskega samostalnika pensio, ki pomeni izplačilo. Pokojnina je potemtakem “plača”, ki jo dobiva upokojeni (ne pokojni!) državljan po koncu delovne dobe.
• “Kaj pravite o kazalnem zaimku 'temu' v stavku: 'Pavel trdi, da je evtanazija za nas rešitev, jaz pa pravim, da temu ni tako.'”
Odgovor: Stara fraza “temu ni tako” je slabo prevedena iz nemščine. Po naše se lepše reče, da to ni tako, da to ni res itd.
• “V naši ljubi državi je tako, da nam poročevalci, zlasti televizijski, navržejo kako 'novico' in jo v nedogled ponavljajo. Na primer: 'Slovensko prebivalstvo se nezadržno stara.' Hm, kaj se po drugih državah ljudje ne starajo, se vprašam. Seveda 'novico' ponazorijo s fotografijami sivk in sivcev, ki komaj hodijo in brskajo po smetnjaku. Komu so namenjene take slike? Predvsem pa: beseda nezadržno - mar lahko kdo staranje upočasni?”
Odgovor: Res je, slike takih onemoglih so lahko bolj zlobne kot sovražni govor. O staranju na Zemlji je mogoče reči samo to, da je to spoštljiva naravna pot vsega živega. In tudi mrtvega, saj celo za Zemljo znanost trdi, da se stara. Človek ta naravni tok sicer želi zaustaviti, a te moči ne zmore. Zaradi tega smemo brez zadrege reči in zapisati, da je staranje nezadržen tok narave, ki ga človek (še?) ne obvladuje.
• “Moti me frazersko ponavljanje iz ust političnih veljakov, kaj vse 'moramo'. Na primer: moramo dvigniti raven kulture, moramo poskrbeti, da bodo šolarji radi brali dobre knjige in radi hodili v šolo. Moramo to, moramo ono. Tega je toliko, da nazadnje sploh ne vemo, kaj vse moramo. Ta beseda je namreč v množini uporabljena le zaradi lepšega, zato, da se vodilni izognejo odgovornosti. To me seveda zelo moti, a še bolj me moti to, da - glej jezikovnega zlomka - mnogi med politiki zamenjujejo besedi 'moramo' in 'moremo'. Takole reče marsikdo med njimi: 'Naša stranka tega predloga ne mora podpreti.' Razložite nam ta slovnični problem.”
Odgovor: O dvojcu brez natančnega pomenskega krmarja moram - morem smo se že pogovarjali v Minuti. Ugotovili smo, da njuna nesreča izvira iz dejstva, da se v slovnici pomensko dobro razlikujeta, a v živi govorici sta pogosto oblikovno izenačena. Po narečjih zveza “Je mogel iti (mogu it)” pomeni eno in drugo: je moral iti in je mogel iti. Narečja imajo pri teh dveh glagolih velik vpliv na pogovorni jezik in s tem tudi na knjižnega. Zato je razlikovanje med “moči” in “morati” precej ohlapno in si ga moramo nenehno klicati v spomin, če želimo slovnično pravilno govoriti. Pri pisanju pa je njuno razlikovanje lažje. Narečja (tudi mestna govorica) imajo pač veliko moč in neubranljivo vplivajo na knjižni jezik.
• “Moje spraševalce zanima tudi pomen besede 'drugi', ko je rečeno: 'Poslanec je med drugim poudaril, da tako ne gre naprej.' Zakaj 'med drugim'? Saj je beseda 'drugi' vendar števnik: prvi, drugi, tretji …”
Odgovor: Pomenski odtenki pri besedi “drugi” zahtevajo precej pozornosti. Če mislimo, da gre pri tem samo za vrstilni števnik drugi, se motimo. Beseda drug pomeni tudi “ne ta, ampak oni, drug”. V rabi se ta dva pomena večkrat zamešata: Na primer: Janez je prispel na cilj drugi (it. secondo, ang. second, nem. zweite), vsi drugi (it. altri, ang. others, nem. andere) so za njim zaostali. Beseda “drugi” ima v tem stavku dva pomena.
Kot vidimo, je hudič tudi v jeziku večkrat skrit v podrobnostih. Da moramo biti pri njih zelo pozorni, so vedeli že v starem Rimu. Kdor jih dobro razlikuje, dobro poučuje, so dejali.