“Otrok ne potrebuje idealnih staršev”

Otrok, ki ga vzgajajo “idealni” starši, ki naredijo vse, še preden bi to naredil sam, bo imel težave z vstopom v samostojno življenje, poudarja partnerski in družinski terapevt Izidor Gašperlin. Starši otroka na samostojno življenje pripravijo tako, da ga naučijo odgovornosti, pomembno pa je tudi, da so pristni in sproščeni, pravi.

Glavne naloge staršev se v sodobnem času v primerjavi s preteklostjo niso prav nič spremenile, prav tako ostajajo iste tudi potrebe otrok, poudarja Izidor Gašperlin, ki je o vzgoji nedavno govoril v koprski Rotundi. Otroci potrebujejo varno in stimulativno okolje, dobro samopodobo, naučiti jih je treba, kako se znajti v okolju in jih pripraviti na samostojno življenje. Prav slednje pa sodobnim družinam predstavlja največjo težavo, opaža Gašperlin.

Posebnost slovenskih družin je tudi pričakovanje staršev, da bodo otroci živeli čim bliže njim - dokaz za to so številni prizidki. Vendar ima tako pričakovanje neustrezno sporočilo, opozarja Gašperlin: “Tisti, ki se boji, da bodo otroci odšli, jim bo nezavedno sporočal, da so nesposobni iti na svoje.” Razlog za taka pričakovanja velikokrat tiči v šibki partnerski zvezi, pravi: “Dobra partnerja sta vedno tudi dobra starša. Dobra starša pa nista nujno dobra partnerja.”

“Osredotočite se na bistveno, potem pa se sprostite. Otroci potrebujejo sproščene starše.”

Izidor Gašperlin terapevt

Priden pubertetnik?

Temeljna naloga staršev je, da vse življenje delujeta v korist svojih otrok, pravi Gašperlin. Kaj to pomeni? Med drugim to, “da za svoje otroke tam po 20. letu ne naredimo skoraj ničesar več,” razlaga. Ne gre za permisivno vzgojo. Ena glavnih nalog staršev je namreč tudi ta, da otroku znajo reči “ne”, to pa je današnjim staršem težko, opaža v svoji praksi.

Kako pa naj starši vedo, kaj je koristno za otroka? Tu ne obstaja nek univerzalni recept, pojasnjuje Gašperlin. Starši morajo sami priti do pravih odgovorov, preizkusiti, razmisliti, se odločati ... Če sodelujejo, bo to lažje, kot če tekmujejo, kdo ima prav. Ali je nekaj smiselno, se bo v vsakem primeru pokazalo v praksi, je prepričan.

Velikokrat starši ne razumejo pubertetnikov. Razočarani so, ker sin ni več “priden” in jih ne uboga. Gašperlin je v taki situaciji jasen: “Pubertetnik nima kaj biti priden!” Otrok takrat namreč postaja samostojen. “In kako boš postal samostojen, če boš delal, kot hočejo starši?”

Vzgoja s posledicami, ne s kaznovanjem

Od rojstva dalje otrok opazuje svoje okolje, predvsem starše. “V prvih šestih letih je več ali manj določeno, kakšni boste v preostanku svojega življenja v osnovnih potezah. V puberteti se karte še enkrat malo premešajo in to je to,” razlaga Gašperlin. Otrokovo okolje so njegovi starši, njun odnos do sebe zelo pozorno opazuje, pa tudi odnos med njima in kako se obnašata do drugih. “Tako kot se starša obnašata do njega, se bo on obnašal do svojih otrok, ali pa čisto nasprotno,” pojasni Gašperlin in staršem polaga na dušo: “Ne ukvarjajte se toliko z otroki in jih poskušajte popravljati, sebe 'zrihtajte'!”

Zagovarja vzgojo s posledicami: “Otroku pustimo, da se sooči s posledicami svojih ravnanj ali ne-ravnanj.” Starši naj posežejo le, če ocenijo, da je nekaj nevarno za otrokovo življenje, zdravje ali moralo. Posledica dejanja naj bo naravna in razumna oziroma sorazmerna, pravi. Če denimo sinu zaradi njegove malomarnosti ukradejo kolo, naj gre na trening peš - ne vozite ga z avtom, ponazori s praktičnim primerom.

Prikrita jeza in dnevi molčanja

Kazen (to je vse, kar ima opraviti z nasiljem, razlaga Gašperlin) ni posledica. Nasilje ni le fizično, ampak je lahko tudi psihično - denimo večdnevno molčanje. To je v Sloveniji precej pogosto, opaža, saj imamo v našem okolju težave z izražanjem jeze. “Jezen človek sporoča, da mu nekaj ni všeč in da ima občutek, da se mu godi krivica,” bistvo tega čustva, ki ga v Sloveniji velikokrat zatremo, opisuje terapevt. Mame pogosto vzbujajo občutek krivde z besedami, kot so “vse sem naredila zate, ti pa meni tako … nehvaležnica,” tipičen primer opisuje Gašperlin. “Kakšno sporočilo dobi ta punčka? 'Če si jezna, nisi v redu, če si jezna, si nehvaležna'. In če to posluša iz dneva v dan, bo nevede kar naenkrat nehala zaznavati jezo.” Ženska, ki ne more biti jezna, se zateče k joku, možna so tudi dolgotrajna obdobja tišine, razlaga. “Pol ure tišine je razmislek, en dan tišine je nasilje,” poudarja.

Ustrezno izražanje jeze, brez nasilja, obtoževanja, je v vzgoji zelo pomembno, je prepričan Gašperlin: “Glavna naloga očeta do sina je, da se nanj nauči biti jezen, odločno, maksimalno, ter tudi za sekundo ne podvomi, da ga ima rad.”

Krivda ne koristi nikomur

Gašperlin posebej opozarja na krivdo: “Krivda ni čustvo, ni niti opravičilo, poleg tega ne koristi nikomur.” Je miselni manever, s katerim se hočete nekomu zasmiliti, in je samo še ena manipulacija več, je prepričan. “Ne krivite se, prevzemite odgovornost! To je nekaj čisto drugega. Če imate občutek, da ste nekaj naredili narobe, se otroku najprej opravičite,” svetuje. Prav z opravičilom si starši tudi pridobijo nazaj avtoriteto.

Problem je tudi ponavljanje naučenih avtomatiziranih vzorcev. “Tisto, kar so počeli naši starši, mi avtomatizirano počnemo naprej,” razlaga Gašperlin. Včasih je to v redu, včasih pa ne. Želje in potrebe otrok potrebujejo ustrezen odziv. Enkrat je pravi odziv, da mu željo izpolnimo, drugič ne. Treba pa mu je pustiti pravico, da ima željo. Če bo večinoma doživljal poniževanja, češ zakaj ima tako neumne želje, bo izgubil zaupanje, pravi Gašperlin. Zakaj je to problem? “S tem ko odrinete svoje želje, odrinete tudi določena čustva in s tem izgubite del sebe,” razkriva pomen želja.

“Če mu želje ne izpolnimo, si zasluži pojasnilo (enkrat!),” potem pa naj mu starši ponudijo pomoč pri razmisleku o tem alternativah. Otroci, ki staršem razkrijejo želje, v njih lahko vzbudijo zatajene želje, pozabljene spomine in potlačena čustva. “Tudi tisti, ki ste imeli najbolj katastrofalne starše ali ste bili brez njih, imate v sebi odličnega prišepetovalca - sebe, ko ste bili otrok,” o otroških spominih pravi Gašperlin.

Zakaj je otrok “problematičen”?

Po eni strani lahko otroku trajno škodijo zlorabe, nasilje, manipulacije, ponižanje, zanemarjanje, zatiranje, obtoževanje in prezahtevnost, po drugi strani pa tudi pretirano popuščanje, navezovanje, precenjevanje, hvaljenje in zaščitništvo. V kolikšni meri bo vse to vplivalo nanj, pa je odvisno od tega, ali je šlo za enkratni dogodek ali je to trajalo veliko let, pri kateri starosti se je zgodilo ... Otroci imajo tudi različne karakterje in se različno odzivajo na dogodke v svojem življenju.

Pri “problematičnem” otroku je v ozadju skoraj vedno neka potreba, stiska, je prepričan Gašperlin. Problematično vedenje se da ustaviti na dva načina: s kaznovanjem ali s tem, da starši ugotovijo, za kakšno potrebo gre, ob ustreznem odzivu pa se problematično vedenje navadno umiri, zatrjuje na podlagi primerov iz prakse.

Sproščeni starši

Starši otroka na samostojno življenje pripravijo tako, da so do njega odgovorni in ga naučijo odgovornosti, pravi Gašperlin: “Osredotočite se na bistveno, potem pa se sprostite. Otroci potrebujejo sproščene starše.” Pomembni so tudi pristni in spontani povezovalni dogodki. “Napake” staršev za otroka niso usodne, so tudi koristne, saj se ob njih nauči postaviti se zase, na pozitivno plat opozarja Gašperlin: “Otrok potrebuje pristne starše, ne dobrih, idealnih, pametnih staršev. On potrebuje starše, takšne, kot so - zato, da bo dobil dovoljenje za svojo pristnost.”

Ob zavrnitvi otrok ugotovi, da če ga ima kdo rad, to še ne pomeni, da vedno naredi tako, kot si on želi. Če so starši neodzivni in berejo časopis, dobi občutek, da ne potrebuje staršev za vse. “Otroku ne daste tega, kar znate, daste mu, kar ste. Ne morete mu dati nečesa, kar niste,” pristnost kot osrednjo vrednoto izpostavlja Gašperlin.

---