Še vedno ... Drugi spol
Pred dobrim mesecem sem se vrnila iz mesta Odense. Kolegice z danske univerze so organizirale srečanje v pol tisočletja starem Posvetnem samostanu za ženske plemiškega rodu. V samostanu so živele izobražene ženske višjega razreda, ki se niso želele poročiti in so raje kot moža izbrale zavetje samostana z izjemno knjižnico, kjer so dneve preživljale v družbi sebi podobnih.
Pogosto jih je obiskoval someščan Hans Christian Andersen, ki je utrinke samostanskega življenja popisal v nekaterih od svojih pravljic. Zakaj so premožne ženske takratnega časa izbrale to življenjsko odločitev?
Ženske, ki so skozi zgodovino želele biti slišane in upoštevane, so bile pogosto označene kot nore ali histerične, svojo javno participacijo so plačale s sramotenjem, izgonom, zaprtjem ali zažigom. Danes je drugačna samo oblika. Kot družba smo se kultivirali in neenakost zgolj zavili v lepši papir.
Ker je jutri 8. marec, bo ta kolumna poklon ženskam in prazniku, ki časti politično, ekonomsko in socialno enakopravnost ter dosežke žensk. Naslov kolumne sem si izposodila pri Simone de Beauvoir, pariški intelektualki in zagovornici enakosti po spolu. In ne bom dodala, čigava partnerica je bila, sama zase povsem zadostuje. Simone je avtorica knjige Drugi spol, ene bolj kontroverznih knjig dvajsetega stoletja, ki je bila na seznamu prepovedane literature Vatikana. Avtorica v knjigi izpostavi, da je moški v družbi osrednji, on je zakon in tisti, ki določa, kdo je ženska. Ženska je zgolj odklon od norme, je Drugi. Ona je nebistvena kot nasprotje bistvenega - moškega.
Kaj pravzaprav pomeni enaka obravnava glede na spol, ki jo častimo z dnevom žena? Enakost po spolu se tesno navezuje na vprašanje človekovih pravic in na dejstvo, da imata tako moški kot ženska enake možnosti, pravice in dolžnosti v vseh sferah življenja: v službi in doma, v javnem in zasebnem. Obstoječi podatki namreč še zmeraj nakazujejo izrazito neenakost v delovnem okolju, ki se kaže v neenaki plači za isto delo, spolnem nadlegovanju na delovnem mestu, manjši možnosti napredovanja za ženske ... Neenakost je prisotna tudi v zasebnem življenju. V eni predhodnih kolumn je že bila izpostavljena neenaka obremenjenost z gospodinjskimi opravili in skrbstvenim delom, na tem mestu velja izpostaviti še nasilje nad ženskami. Podatki policije, nevladnih organizacij in raziskav so si enotni: največ nasilja nad ženskami je izvedenega v domačem okolju in ne s strani neznancev.
Danes je drugačna samo oblika. Kot družba smo se kultivirali in neenakost zgolj zavili v lepši papir.
V teoriji zakaj se zavzemati za spolno enako(pravno) obravnavo se pogosto izpostavlja ekonomistični vidik. Enaka obravnava po spolu je za državo in družbo dobra, ker prispeva k ekonomski prosperiteti in izkoristku (še ne izkoriščenih) potencialov. Zavzemanje za enakost spolov torej ni stvar humanizma in etike, temeljnih človekovih pravic, temveč ekonomistični in pragmatični izračun. Pogosto slišim, da enakost že obstaja, celo, da so ženske bolj enake kot moški, karkoli že to pomeni. V nadaljevanju zgolj nekaj navedb, ki kažejo, da temu ni tako.
Pozabljena polovica je obsežna knjiga, ki jo je uredila Alenka Šelih s sodelavkami in predstavlja 129 izjemnih žensk na slovenskem 19. in 20. stoletja, ki so delovale na področjih politike, umetnosti, športa, medicine itd., ki so ključno soustvarjale znanstveno, politično in umetniško javno delovanje slovenskega prostora. Gre za ženske, ki so kljub nenaklonjenosti javnemu delovanju žensk bile uspešne in ki so v uradnem zgodovinopisju enostavno spregledane.
V medicini raziskav so manj raziskana področja zdravja, ki se nanašajo na ženske. Skandinavski študenti medicine so zgolj slučajno odkrili, da ima ženska lahko tudi več ovulacij mesečno; številna zdravila so bila testirana zgolj na moških, prav tako simptomatika bolezni. Tipični znaki za infarkt so tako tipični za moškega. Epiduralna analgezija je bila kot oblika lajšanja porodne bolečine uvedena nenavadno pozno, glede na to, da je pri drugih posegih že obstajala.
Znamenita Harvardska najdlje trajajoča študija na ljudeh, ki se je pričela leta 1938, preučuje povezanost med zadovoljstvom z delom, družinskim življenjem, vpetostjo v odnose in psihičnim ter fizičnim zdravjem. Raziskava izpostavlja, da so za človekovo zadovoljstvo z življenjem najbolj pomembni odnosi, v katere smo vpeti. Bolj kot denar, uspeh in družbeni status. Kvalitetnejše odnose kot gojimo, bolj bomo srečni in zdravi. Študija je v vseh ozirih izjemen znanstveni doprinos - z manjšo napako. V raziskavo so vključeni samo moški. O ženski, njenem zdravju in sreči ne pove nič.
Ženske, ki so skozi zgodovino želele biti slišane in upoštevane, so bile pogosto označene kot nore ali histerične, svojo javno participacijo so plačale s sramotenjem, izgonom, zaprtjem ali zažigom. Danes je drugačna samo oblika. Kot družba smo se kultivirali in neenakost zgolj zavili v lepši papir. Konec lanskega leta je Spirit, javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, objavil video, v katerem - s ciljem privabiti tuje vlagatelje in strokovnjake - hvalijo dosežke Slovenije in jo predstavljajo kot “zeleno, ustvarjalno in pametno”. V videu je Slovenija predstavljena kot država pametnih, uspešnih in uglajenih - moških. Ženska se pojavi zgolj v vlogi kmetice, ki uspešnim moškim ponuja sadež. Je biblijska simbolika zgolj naključje?