Goriški bolniki
V teh dneh tudi na Goriškem, podobno kot drugod po Sloveniji in Evropi, v pogovorih prevladuje ena tema - bolezen. No, običajna gripa, stara znanka z zadnjim repom še koga oplazi, debate pa se seveda ne sučejo okrog nje, pač pa okrog koronavirusa. Neznanca, ki je naenkrat zarezal v kolektivno zavest. Tudi, ker neposredno čez mejo že nekaj dni preštevajo obolele. A kot je pred kratkim lucidno zapisal novinarski kolega, bo med ljudmi nekaj časa morda trajala panika, no ja, recimo vsaj previdna zaskrbljenost, špekulanti bodo mastno pokasirali, svet se bo za kratko ustavil ... in nato bo šlo vse skupaj svojo običajno pot naprej, ljudje in z njimi mediji bomo premlevali druge teme. Logično in pričakovano. To je v človeški naravi. Nevarnost, resnična ali navidezna, mine in mi pozabimo.
A bolezen je bila na Goriškem glavna tema pogovorov že pred tem nesrečnim uvoženim virusom. Bolezen, ki ni potiho in na hitro prišla iz tujine, ampak je tu že zelo dolgo. Nanjo je skoraj 600 zdravnikov opozorilo v pozivu, s katerim od države zahtevajo omejitev sosežiga odpadkov v Salonitu in odgovoren odnos do okolja in ljudi v srednji Soški dolini. Bolezen, ki je tako ali drugače neposredno prizadela približno 2500 ljudi, posredno pa še veliko več. Bolezen, na katero mnogi že dolgo opozarjajo, a se je prav zaradi množičnega poziva naenkrat usidrala v kolektivno zavest tudi tistih, ki z njo nimajo ničesar.
Goriška ima že dolgo še enega resnega bolnika, ki se mu je stanje že tako poslabšalo, da je pristal na urgenci. Paradoksalno je ta bolnik - bolnišnica.
Obširnost in teža široke (javne) razprave sta bili več kot upravičeni. Opozorila stroke, da že tako obremenjenega okolja in prebivalstva ne gre še dodatno obremenjevati, da so dolgoročni učinki koktejla snovi iz sosežigalnic še popolnoma nepredvidljivi, da je treba preveriti (znižati) ravni izpustov, so sama po sebi dovolj tehtna in tudi alarmantna. Oblikovala se je nova civilna iniciativa, občina je sklicala izredno sejo, že pred tem je napovedala dolgoročne meritve, v Salonitu pa so se pridušali, da že dobro skrbijo za okolje in da bodo transparentno sodelovali.
Razprava je močno odmevala, nato pa so žarometi ugasnili in svet se je spet vrtel v svojem običajnem tempu. Kar je logično. Gre za vprašanja, ki so preveč kompleksna za ad hoc akcijo. Glavno vlogo ima država, ki postavlja pravila in se bo morala odločiti, v kolikšni meri uravnotežiti med seboj velikokrat nasprotujoče si argumente in pobude, ne le gospodarske in tehnične, pač pa tudi zdravstvene, ali slediti načelu previdnosti, kaj ali koga dati na prvo mesto vse prej kot enoznačne enačbe. Da so žarometi ugasnjeni, je smiselno, tega se ne rešuje na javnem trgu. A bojazen pri mnogih ostaja: da se je dvignilo nekaj prahu, ljudstvo je zarobantilo, zdravniki malce požugali, nato pa se bo svet vrtel običajno naprej po starem, ne da bi dobili odgovor niti na eno od mnogih ključnih vprašanj, ki se tičejo zdravja te doline. Država je na preizkušnji, ne glede na barvo vlade. Bolniki so opomnik, ki ne bo kar sam od sebe izginil. In še manj pozabil. Pa čeprav ne bodo stali v soju žarometov javnosti.
A Goriška ima že dolgo še enega resnega bolnika, ki se mu je stanje tako poslabšalo, da je na koncu pristal na urgenci. In v soju žarometov. Paradoksalno je ta bolnik - bolnišnica. Alarmi zvonijo že nekaj časa, a jih ne odgovorni, ki so jo vodili, ne država, ki ima prek sveta zavoda odločilno besedo, niso dovolj dosledno upoštevali in ukrepali. Zdaj se lotevajo zdravljenja z intenzivno terapijo, da bi rešili bolnika, ki je pravzaprav glavno zagotovilo, da bodo bolniki, od tistih s težkimi diagnozami iz srednje doline Soče do morebitnih okuženih z novim koronavirusom, sočasno pa seveda na tisoče tistih vmes, dobili ustrezno oskrbo. Podobno kot pri vprašanju (so)sežiga odpadkov, se pri odgovornih zadeve večinoma vrtijo okrog ekonomike. V resnici pa gre za ljudi. Saj res, na katerem mestu so oni, pravzaprav?