Predstava s krili, vendar brez poleta

Se reče “prižgi kotliček” ali “pristavi kotliček”, se tragikomična pajdaša pričkata v Pinterjevi enodejanki Jašek, v režiji Jake Ivanca postavljeni na mali oder koprskega gledališča. V absurdni komediji živahno razpravljata o nogometu, hrani in še marsičem, tudi o svojem poklicu - izvrševanju naročenih umorov.

KOPER > Uprizoritev sovpada s tremi, celo štirimi jubileji: dialog Jašek, v Londonu krstno uprizorjen pred 60 leti, je hišni režiser Jaka Ivanc postavil kot svojo 20. režijo v Gledališču Koper, kjer igralec Rok Matek desetletje dela praznuje z vlogo Bena, dominantnega v tandemu, profesionalnega morilca, ki je ob klicu z naročilom takoj pripravljen iz rok izpustiti lesene ladijske modelčke in pograbiti revolver.

Jeseni bo minilo še 90 let od rojstva angleškega nobelovca Harolda Pinterja (1930-2008), čigar Jašek je leta 2004 kot diplomsko predstavo na AGRFT režirala Špela Stres, leta 2006 v Slovenskem mladinskem gledališču Vito Taufer, pet let pozneje pa v Mestnem gledališču Ptuj Jernej Kobal. Izvirni naslov The Dumb Waiter se pri nas oglaša kot Strežni jašek, Jašek, Mutasti natakar in Servirc - sredi prizorišča je jašek z dvigalom, ki v restavracijah povezuje kuhinjo in jedilnico. Z ropotanjem in bobnenjem vznemiri tudi oba protagonista absurdne komedije, ki jo je Zdravko Duša leta 2006, pred Tauferjevo postavitvijo, prevedel s čutom za živi, govorjeni jezik.

Medtem ko čakata na navodila skrivnostnega šefa Wilsona, si poklicna morilca čas krajšata s klepetanjem o tem in onem, podobno kakor - ni naključje! - Vladimir in Estragon v Beckettovi klasiki gledališča absurda Čakajoč Godota.

Koprska postavitev, ki jo odpre igrivo sproščena glasba Davorja Hercega, dramski predlogi zvesto sledi tako s scenografijo, za katero je poskrbel režiser, kakor s kostumografijo Andreja Vrhovnika: čakanje je postavljeno v tesnobno kletno sobo s posteljama, na katerih posedata in poležavata v srajci in v hlače z naramnicami oblečena profesionalca, tokrat tudi podobno počesana, na prečo - a svetlolasi je polizanih, temnolasi pa štrlečih las. Tudi značajsko sta povsem različna: medtem ko je Matkov Ben avtoritaren, vzkipljiv in vsaj prek časnika zazrt v svet tam zunaj, njegovega pajdaša obremenjujejo vprašanja in dvomi o vsem mogočem, tudi o smiselnosti lastnega početja.

Pinterjevo besedilo je Jaka Ivanc po nepotrebnem obremenil z režijskimi inovacijami, ki mu jih ni uspelo osmisliti. Izumetničeno visokega glasu, falzeta, s kakršnim Blaž Popovski upodablja Gusa, skoraj eno uro ni težko le govoriti, ampak tudi poslušati. H karikiranosti lika, ki deluje pretirano infantilen, celo butast, svoje dodajo še izrazite grimase in vrivki v besedilo, denimo trdoživo napačno izgovarjanje imena mesta Birmingham.

K vtisu absurdnosti prispeva še ozvočeno kukanje v okvir nenadoma oživele fotografije z nogometno enajsterico, v zraku pa obvisi režiserjeva domislica, da sta morilca pravzaprav angela (s krili), ki odločata o usodi smrtnikov.  

---