O vprašanju nadzora nad ženskimi telesi
Na prvem dogodku projekta Beremo in gledamo, v katerem sodelujejo sežanska kulturna središča - Kosovelova knjižnica, Kosovelov dom in Kosovelova soba - in Ameriška ambasada v Ljubljani, je beseda tekla o Deklini zgodbi, romanu in istoimenski seriji, ki je po svetu sprožila številne proteste za pravice žensk.
V Kosovelovi sobi so se o različnih pogledih in sporočilih Dekline zgodbe pogovarjale (z leve): Franja Čok, dr. Marta Verginella in Jean
McCollister.
Foto: Samanta Coraci
SEŽANA
> Roman Deklina zgodba kanadske pisateljice Margaret Atwood je izšel prvič že leta 1985, preteklo leto je zgodba dobila nadaljevanje, saj je izšla knjiga Testamenti, za katero je avtorica dobila Bookerjevo nagrado.
Deklina zgodba se je iz knjige prelila v istoimensko uspešno televizijsko nadaljevanko. Prvi dve sezoni je pri nas predvajala nacionalna televizija. HBO je lani predstavil tretjo.
“Današnja politična situacija odpira zanimanje za distopično literaturo kot so Orwellov 1984, Huxleyjev Krasni novi svet in Ramosova Farma.”
dr. Marta Verginella
Serijo Deklina zgodba so začeli predvajati leta 2017, z njo pa se je povrnilo tudi zanimanje za roman. Gre za zgodbo, ki odpira številna vprašanja o pravicah žensk, za katere se mnoge po vsem svetu še danes borijo. “Knjiga in serija odpirata kopico vprašanj, tudi takih, ki so za družbo neprijetna in tabuizirana, kot so spolno nasilje, neplodnost in ženski spolni užitek. Desni populizem, ki se usmerja na nacijo, s poskusi retradicionalizacije družbe spet poudarja žensko telo in povečanje rojstev,” je povedala Franja Čok, ki je pogovor tudi povezovala.
Zgodba predstavi državo Gilead, v kateri vlada fundamentalistična totalitarna oblast, ki je ženskam vzela vse pravice in jih zreducirala na stroje za rojevanje otrok. V svoji srčiki predstavi nadzor nad ženskami in njihovimi telesi, kar skušajo številne oblasti po vsem svetu početi še danes. Najbolj odmevni primeri prihajajo iz ZDA, Poljske in Irske, kjer ima Rimokatoliška cerkev velik vpliv.
Elementi totalitarne države so že tu
Boljše razumevanje Dekline zgodbe in totalitarne oblasti, ki jo vidimo v njej, lahko omogoči Hanna Arendt s knjigo Izvori totalitarizma. “V osrčju knjige Izvori totalitarizma je preganjanje Drugega, na katerega so usmerjali strahove in grožnje,” je pojasnila dr. Marta Verginella. Dejala je, da smo sicer v Evropi daleč od teokracij, a imamo primera Madžarske in Poljske, kjer se uvaja prepoved splava v državi, ki so ga poznale: “Vlada ideologija družine, ki ponuja raznovrstne dodatke, da bi se ženske odpovedale delu in da bi skrbele za višanje natalitete. Ti primeri postanejo del totalitarnega režima, ki jih v nekaterih vidikih lahko danes opažamo tudi v nekaj evropskih državah.”
Avtorica Margaret Atwood je z oblikovanjem osebnosti in lika tete Lydie pokazala poznavanje totalitarnih sistemov, saj gre za lik ženske, ki je izvajala nasilje nad drugimi ženskami - to je t. i. pojav sivega polja iz koncentracijskih taborišč v drugi svetovni vojni, ko so prvi taboriščniki izvajali nadzor in nasilje nad kasneje prispelimi, zato da bi preživeli. Prav tako je zanimiv lik glavne junakinje June, ki ni prevzela materinih vrednot. “Gre za pojav, ko današnje mlajše generacije žensk obnavljajo tradicionalne vloge, ne da bi se tega zavedale. Tu imam v mislih vzorce, ki so jih prejšnje generacije nekako ovrgle. Vzorce kot sta na primer poroka in prevzemanje moževega priimka, ki sta bila v 70. in 80. letih stvar preteklosti,” je dejala Verginella. “Gre namreč za generacijo žensk, ki se jim ni bilo treba boriti za te pravice, zato se je to zavedanje izgubilo.”
Franja Čok je dodala, da gre za pravice o ženskah in o ženskem telesu, ki so bile tekom zgodovine pridobljene in izborjene, zato niso samoumevne. Kljub temu pa je potreben nenehen boj, da bi ohranile pravico odločanja o svojem telesu, o čemer v ZDA poteka burno dogajanje.
Boj za oblast nad ženskim telesom
“Tukaj gre pravzaprav za oblast nad ženskim telesom, saj vidimo, da enkrat, ko je otrok rojen, ti nihče ni pripravljen ponuditi pomoči. Takrat se vsi umaknejo,” pravi Jean McCollister, Američanka, ki v Sloveniji živi že od leta 1985. “V ZDA poteka neprestana borba, zato je pomembno, koga izvolimo, saj lahko imenuje sodnike, ki sprejmejo usodno odločitev. Ne morem verjeti, kakšni so ti ljudje, ki želijo prepovedati splav, saj nimajo ne ustrezne izobrazbe ne izkušenj, da bi o tem lahko odločali. V državi Ohio so politiki dejali, da je potrebno zarodek tudi v primeru zunajmaternične nosečnosti rešiti, tako da ga preprosto vstavijo v maternico, kar pa medicinsko ni možno.” Poudarila je, da se zagovarja pravico do rojstva zarodka, obenem pa nihče ne zagovarja pravice do vrtca, do hrane, da otrok ne bi bil lačen, pravice do stanovanja, do porodniškega dopusta, pravice do enakopravnega obravnavanja žensk na delovnem mestu in pravice do enakih možnosti.