Resničnost, fikcija in ... strel

Uprizoritev slovite Pirandellove igre Šest oseb išče avtorja je velika, veličastna predstava, ki se bo na veliki oder Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica spet vrnila jutri.

V predstavi, ki jo je svetovno uveljavljen italijanski gledališki mag Paolo Magelli režiral s pomočjo stalne dramaturške sodelavke Željke Udovičić Pleština, se slabi dve uri nerazdružno prepletata resničnost in fikcija, tako odštekano in izzivalno, kakor bi bil Luigi Pirandello dramo Sei personaggi in cerca d'autore napisal včeraj, ne pred 99 leti.

V tej “metateatralni drami absurda” najprej po odru kolovratijo gledališki ustvarjalci. Živčno začenjajo vajo za uprizoritev Pirandellove Igre vlog, ob moderni, ritmični elektronski glasbi, za katero sta poskrbela Ivanka Mazurkijević in Damir Martinović Mrle, pred dvema letoma slišna že v Magellijevi postavitvi Galeba A. P. Čehova na istem odru.

A še preden vaja steče, se na oder prikrade skrivnostna družina, zlovešče izstopajoča v žalni črnini (kostumograf Leo Kulaš). Očeta prepričljivo upodobi gostujoči igralec Matjaž Tribušon. Režiserju zagnano pojasnjuje, da disfunkcionalno družino sestavljajo nerealizirane dramske osebe, ki si želijo na odru zaživeti v svoji edinstveni tragediji. Že kar dolgi vrsti velikih vlog je novo dodala Arna Hadžialjević - njena polnokrvna Pastorka se z Očetom zapleta v nova in nova nesoglasja, oglašanju več nasprotujočih si resnic znotraj te družine pa svoje zatem prispeva še trpeča Mati (Helena Peršuh), medtem ko tri ob rob odrinjene “drugačne” otroke v alternacijah igrajo Urška Taufer, Andrej Zalesjak, Matija Rupel in Peter Harl, kot gracilna Madame Pace pa iz ozadja prilebdi še Ana Facchini.

Ves ta cirkus se trudi doumeti Režiser, ki ga je kot vzkipljivca brez nadzora nad dogajanjem oblikoval Kristijan Guček, z dodanim besedilom pa so okrepili še vloge igralcev, zagrenjenih, ker se počutijo zapostavljeni; igrajo jih Marjuta Slamič, Gorazd Jakomini, Andrijana Boškoska Batič, Žiga Udir in Jakob Šfiligoj, vloge inspicienta, šepetalca, rekviziterja, vratarja in še koga pa so združene v eno samo, ki jo upodobi gostujoči igralec Brane Grubar.

Da gledališki ustvarjalci in nerealizirane dramske osebe ne prihajajo iz istega sveta, je slišno že iz različne govorice, kar je upošteval tudi hišni lektor Srečko Fišer, ki je Pirandellovo klasiko prevedel že leta 1985, ko jo je v tedanjem Primorskem dramskem gledališču režiral Mile Korun. Razlike so slišne, morda pa bi jezik gledaliških ustvarjalcev vendarle veljalo še bolj približati pogovornemu in tako dodatno povečati prepad med svetovoma.

Ključni pri Pirandellu sta podvojitev vlog z “igro v igri” in mnoštvo identitet. Vsi imajo dvojnike, razen režiserja, pa še ta ga tokrat mimogrede dobi - v videu se v epizodni vlogi voznika pojavi Magelli, kakor Hitchcock v svojih filmih.

Učinkovita je tudi scenografija Lorenza Bancija, zlasti v drugem delu, ko na odru zraste masiven zid z vodnjakom, pri katerem se izvrši krvavi grand finale s strelom - veliko bolj dramatično kakor v besedilu, v nekoliko predolgem prizoru pa tudi oglušujoče.

Likom je dodan še snemalec in DJ, ki igro občasno snema in ji narekuje ritem; igra ga Blaž Valič, ki je pri oblikovanju zvoka in videa ter snemanju in montaži sodeloval s Stojanom Nemcem in z Valentinom Pavlinom. Tu so še oblikovalec svetlobe Samo Oblokar, scenska slikarja in kiparja Lorenzo Banci in Vasja Kokelj ter oblikovalka maske Tina Prpar, ki je s silikonom dramskim osebam omogočila luščenje mask z obrazov - a pod masko se skriva na videz enaka maska. Na videz.  

---