Prepustite se neomejenosti

Meditativna, hipnotična, izvirna, sodobna, a tudi ljudska, pravzaprav izmišljena ljudska glasba, kot jo je označila skupina Širom sama. Svet, ki speče konju cvet, njihov tretji album, je vnovič pritegnil tudi pozornost uglednih tujih medijev, kakršna sta The Guardian in The Wire, drevi pa bo “čudovito nenavadna zvočna pustolovščina”, kot je že ob drugi plošči zapisal BBC Music, odzvanjala v Tolminu.

V triu Širom  ustvarjajo (z leve) Samo Kutin, Ana Kravanja in Iztok 
Koren.  Foto: Iztok Zupan
V triu Širom ustvarjajo (z leve) Samo Kutin, Ana Kravanja in Iztok Koren.  Foto: Iztok Zupan

TOLMIN > Širom so Kraševka Ana Kravanja, Prekmurec Iztok Koren in Samo Kutin, doma iz Čadrga nad Tolminom, ki je na odru razprodanega Kinogledališča Tolmin stal že decembra, kot član tamkajšnje skupine Bakalina Velika.

Zasedbi Širom je vrata v svet odprla tudi založba Glitterbeat in njen soustanovitelj, v Sloveniji aklimatizirani ameriški glasbenik in producent Chris Eckman, ki je bdel že nad drugo ploščo Lahko bi bila glinena mesojedka (2017).

Širom

glasbena skupina

“Glasba je univerzalna sama po sebi. Tudi če ne razumemo besedila, se nas glasba lahko dotakne, saj emocije sporočila in čustvovanja vibrirajo v glasu in zvoku. Bolje kot znajo glasbeniki to sporočilo čustveno izraziti, močneje se nas lahko glasba dotakne.”

Svoje zvočne pokrajine trojica ustvarja z množico inštrumentov z vseh koncev sveta in zvočil, njihovo glasbo pa se zdi, da najbolje opiše že ime. “Ko smo razmišljali o imenu za skupino, smo seveda iskali besedo, ki bi bila čim bližje naši glasbi. Beseda 'širom' je staroslovanski izraz, ki se danes redko uporablja, še najbolj v frazi 'širom po svetu', in hkrati zajema neomejenost in prostranost, ki je prisotna v naši glasbi,” pravijo ustvarjalci, ki smo jim nekaj vprašanj poslali kar po širnem spletu.

Izmišljena ljudska glasba je krasna definicija. Kako duševne pokrajine vaših korenin, Krasa, Tolminskega, Prekmurja, vstopajo v vašo glasbo, kako svetovi, ki jih obiskujete na potovanjih, in od kod se vzame vse izmišljeno?

Samo Kutin: “V glasbi se izrazi vse, kar nosimo v sebi. Kulturno nezavedno, narodna zgodovina, naši osebni značaji, naša glasbena raziskovanja, odnosi, predniki, narava ... Pri ustvarjanju prejšnjega albuma Lahko sem glinena mesojedka smo raziskovali, kako okolje, v katerem smo odraščali, oziroma narava naših rodnih krajev vpliva na naše glasbeno improviziranje, in ta eksperiment dokumentirali v filmu Pokrajine iz spominov. Vsaka od pokrajin gotovo prinaša svoje posebnosti v našo glasbo.”

Ana Kravanja: “S Samom sva veliko potovala po svetu, poslušala tradicionalne glasbe in raziskovala igranje tradicionalnih glasbil. Zadnjih deset let se veliko ukvarjamo tudi s svobodno improvizirano glasbo in raziskovanjem zvoka s preparacijo glasbil. Od tu naprej tudi sledi vse izmišljeno - v iskanju svojega lastnega izraza, glasu in zvoka.”

Iztok Koren: “Ustvarjanje glasbe ni (samo) racionalen proces, zato ni mogoče na to vprašanje odgovoriti (samo) z besedami. Povezave z glasbo, ki jo neka oseba ustvarja, segajo na vsa področja njegovega življenja, na njegovo preteklost, na to, v kakšnem obdobju trenutno je, na to, kakšne cilje ima za prihodnost, kje živi, s kom se druži ... Nemogoče je izluščiti, kaj je na kaj vplivalo.”

Kako je prišlo do odločitve, da boste glasove uporabljali zgolj kot glasbilo, zvočilo, prenašalce emocij in ne razumskih sporočil? Je tudi zato morda vaša glasba dandanes prešla že vse državne meje in postala tudi globalna?

Širom: “Glasba je univerzalna sama po sebi. Tudi če ne razumemo besedila, se nas glasba lahko dotakne, saj emocije sporočila in čustvovanja vibrirajo v glasu in zvoku. Bolje kot znajo glasbeniki to sporočilo čustveno izraziti, močneje se nas lahko glasba dotakne. Člani Širom ne pišemo besedil, smo instrumentalisti. Glas je zelo oseben in lahko izrazi nekaj, kar glasbilo ne more in obratno.”

Nekje sem prebrala Samovo izjavo, da si ne želi igrati glasbe, ki bi spominjala na karkoli že slišanega. Ali ni to precejšen, domala nemogoč izziv v svetu, kjer pogosta vladata potreba po “predalčkanju” in občutek, da smo vse že slišali?

Samo Kutin: “Mislim, da bi moralo biti ustvarjanje avtorske glasbe izziv vsakemu glasbeniku. Obstaja neomejeno število zvokov, ki jih ljudje lahko slišimo v svojem slišnem polju, kaj šele kombinacij, poleg tega pa slišimo iste zvoke še vsak drugače. Denimo, različne stare kulture po svetu so zaradi izolacije razvile zelo različne poglede na ritmiko, melodijo in harmonijo. Potem so tu še čustva, moment in prostor, v katerem ustvarjamo, naša osebna zgodovina poslušanja in prepoznavanja zvokov ... Ali iz dejstva, da zvoke in glasbo dojemamo vsak na svoj način, potemtakem ne sledi, da bi moral vsak glasbenik ustvariti ‘svojo’ glasbo? Ne mislim ‘svojo’, kot nekaj kar si glasbenik lasti, ampak nekaj, kar je nastalo iz iskrenega ustvarjalnega procesa in nuje.”

Ana Kravanja: “Mislim, da marsikdo še ni slišal vsega. Dandanes je ponudba glasbe v javnih medijih tako revna, da je marsikdo slišal le procent glasbe, ki obstaja. Na svetu je toliko dobrih izvajalcev glasbe, a je potrebna samoiniciativa raziskovanja. Veliko poslušamo, ampak, ali tudi zares slišimo? Pomembno je zavedanje zvoka, še prej pa tišine. Pri improvizaciji je pomemben vsak ton. Kdaj in kako ga zaigraš. Zato moraš biti med igranjem zelo dovzeten in zbran. Posledično se ta zbranost prenese tudi na poslušalca. Pri eksperimentalni improvizaciji pa je poudarek na iskanju neznanega in novega. Širom dajemo med ustvarjanjem glasbe velik poudarek pravi izbiri in kombiniranju glasbil, s tem iščemo specifičen zvok in barvo. Drugi pristop pa je v odnosu med improvizacijo in kompozicijo. Naše skladbe na koncertih časovno nihajo prav zaradi sledenja občutkom in poglobljene pozornosti, da izrazimo, kar čutimo v tistem trenutku.”

Iztok Koren: “Če kdo ima željo, da nas predalčka, lahko to počne, kar se mene tiče, mirne volje in kakor njemu najbolj ustreza. Glasba je zame kolektivna last in je tako odprta za vse ljudi in za vsa (različna ali podobna) dojemanja.”

Ljudje smo precej racionalna bitja, vse želimo razumeti. Pri vas pa je beseda neopredeljivost v ospredju na več ravneh. Na eni strani vaša glasba od poslušalca terja nekaj takega kot Dantejev pekel, naj za seboj pusti vse, kar ve in pozna, na drugi strani se zdi nekaj tako naravnega, kakor sta dihanje in spanje. Je daleč od tega, kar je danes popularno, a obenem paradoksalno nagovarja najširšo množico poslušalcev. Kaj bi sami rekli, kako naj k njej pristopi od vsega zasičen, razvajen in obenem naveličan poslušalec?

Širom: “Preprosto in intuitivno.”


Najbolj brano