Starši hodijo v šolo
Pred leti sem na govorilnih urah čakala študentko, ki je že trikrat padla na izpitu. Zanimalo jo je, zakaj izpita ni naredila in ali ima še kakšno možnost, da izpit vendarle opravi. Na moje veliko presenečenje sem doživela to, o čemer se na fakultetah že nekaj časa šušlja - s študentko je na govorilne ure prišla njena mama.
Študentki je bilo nekoliko nerodno, mama pa se je govorilnim uram pridružila, češ, saj ne bom moteča. Med razlago, kakšne odgovore na vprašanja sem pričakovala in zakaj izpita ni opravila, sem namenoma gledala zgolj študentko. Na vprašanje, ali je razumela, zakaj izpita ni opravila, je študentka prikimala in najino srečanje bi se korektno zaključilo, če se ne bi v tistem trenutku vključila mama, ki je pričela s prepričevanjem, da študentki vendarle podarim pozitivno oceno ...
Kako smo se znašli v situaciji, da je vpletanje staršev v šolo in šolske zadeve otrok postalo ne le samoumevno, temveč zaželeno in celo pričakovano?
Informativni dnevi so za nami, na številnih srednjih šolah in fakultetah je bilo poleg dijakov in študentov opaziti tudi prisotnost preveč zavzetih staršev. Če je njihova prisotnost na prvih morda še razumljiva, je njihova množična udeležba na fakultetah znak za družbeni alarm. Kako smo se znašli v situaciji, da je vpletanje staršev v šolo in šolske zadeve otrok postalo ne le samoumevno, temveč zaželeno in celo pričakovano?
Še na prelomu tisočletja so bile fakultete mesto študentov, bodoči študenti so sami hodili na informativne dneve z vlaki in avtobusi, iskali mesto v študentskih domovih in se prebijali skozi nesmisle vpisne birokracije. Tudi v izbiro srednje šole so se starši le redko vpletali. Povprečen otrok s povprečnimi sposobnostmi je osnovno šolo delal sam in starši so le redko posegali v njegove šolske obveznosti. V osnovno šolo so otroci fizično hodili sami, tudi v prvi razred.
O tem, da je otrok projekt, smo že pisali. Delo z otrokom in odločitve glede otroka zato sprejemamo skrbno. Vestno sledimo in poznamo otrokove šolske obveznosti. Z otrokom rišemo, barvamo in računamo že v prvem razredu, pregledujemo šolsko torbo, z njim delamo domače naloge, projekte, plakate, z interneta snemamo dodatne naloge za matematiko in kemijo. Kličemo druge mame in očete in se medsebojno informiramo o šolskih zadevah naših otrok. Skupaj z otrokom dobimo petico ali skupaj z otrokom ne izdelamo razreda. Žal takšna ravnanja pogosto spodbujajo tudi učiteljice in učitelje, predvsem tiste iz nižjih razredov. Sama menim, da šolske torbe in peresnice ni potrebno pregledovati. Tudi v prvem razredu ne, to je skrb in odgovornost otroka. Ga pa moramo k temu navajati že pred šolo.
Pretirano vpetost v šolsko življenje otrok lahko razumemo kot nadaljevanje siceršnjega usmerjanja, nadziranja in kreiranja otroških življenj, ki se začne že takoj ob rojstvu. Otrok ob takšnih vseobsegajočih in vsevpletajočih starših nima možnosti razviti svojih lastnih želja, ker je vsaka želja, še preden se razvije, že realizirana. Prav tako nima možnosti prepoznati svojih resničnih zanimanj in interesov, ker se v pričakovanjih staršev in njihovem delovanju v dobro otroka nekje na poti izgubijo, ali pa otroci povsem ponotranjijo starševske želje in pričakovanja. Kljub temu da imajo današnji otroci bistveno več informacij in več demokracije odločanja, karkoli že to pomeni, so v sprejemanju odločitev, ki jih zadevajo, vse manj kompetentni in vse manj samostojni.
Otrok ne spustimo samih na informativne dneve, ker so podaljšek staršev, ker jim ne priznamo in dovolimo, da so kompetentni, da zmorejo in znajo prepoznati svoje želje, se odločiti, stati za svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Odločitev za srednjo šolo ali fakulteto je v starševskih očeh prevelika odgovornost, da bi jo prepustili otroku.
Vendar se tudi starši zgolj odzivamo na družbene okoliščine. Nevede smo ponotranjili premise sodobne postmoderne kapitalistične družbe, ki jo Ulrich Beck v istoimenski knjigi poimenuje družba tveganja. V družbi tveganja je vsak odgovoren zase, za svoj uspeh ali neuspeh. V zaledju ni varnega objema tradicije, skupnosti, razširjene družine, na katero bi se lahko oprl, ko se v življenju zalomi. Zato je tako pomembno sprejeti pravo odločitev. In starši želimo biti pri tem v pomoč.
Individualizem, ki ga promovira kapitalistična družba, nas prepričuje, da je samo najboljše dovolj dobro za nas (in naše otroke). Ni več dovolj biti povprečen, končati povprečno šolo in imeti povprečno službo, povprečno življenje. Naša dolžnost je stremeti k več, se realizirati, delati na sebi, biti izstopajoči, posebni. Tudi zato je prava izbira tako pomembna.
Svoje prispeva tudi potrošništvo, ki je v naša življenja vneslo izbiro tudi na ravni šol in fakultet. Včasih je bila izbira manjša ali so nanjo vplivala zelo praktična dejstva, kot so bližina šole/fakultete ali za katero šolo/fakulteto si dobil štipendijo. Za potrošniški kapitalizem je značilno tudi enoplastno dojemanje sveta v smislu iskanja trajne sreče, vzpona, uspeha, pravih odločitev in ne nazadnje iskanje sreče na delovnem mestu. V kapitalizmu ni mesta za neodločene, dvomeče, za napačne odločitve. Nekje na poti v novi režim se je izgubila pravica zmotiti se, naučiti se iz svojih napak, biti povprečen in kljub temu srečen.
Dobro bi bilo na zadevo pogledati tudi iz širše vzgojne perspektive. Ne smemo spregledati, da se - ko se sprašujemo, ali smo sposobni prepustiti otroku odločitev o izbiri primerne šole in poklica - pravzaprav sprašujemo, ali smo sposobni otroku prepustiti, da sam živi svoje življenje, da sam odloča o svojem življenju in mu priznati, da je kompetenten.