Lino Marazzi: “Želel sem počastiti njen pogum”

“Odnos Artemisie z očetom, nasilje nad ženskami, pomanjkanje osnovnih pravic, umetnost kot terapija. Resnično življenje pa ostaja vedno bolj presenetljivo od katerekoli fikcije,” pravi Lino Marazzi. In poudarja, da gledališče potrebuje takšne močne zgodbe, ki si jih gledalec lahko zapomni in ki posredujejo pomembno sporočilo.

Zakaj ste izbrali ravno to zgodbo?

“Artemisio sem spoznal pred mnogimi leti, ko me je presunila s sliko Judite in Holoferna, saj je edina upodobitev tega svetopisemskega prizora, v kateri vidimo dve ženski na kraju umora. Zgodba govori namreč o ženski, ki je stražila pred vrati, medtem ko je druga opijanila Holoferna. Artemisia pa je spremenila situacijo z vstopom druge ženske, kot da bi šlo za potrditev moči in pravice v odnosu do krivega moškega. Za seboj je imela težko zgodbo, proces in mučenje, ki ga je prestala v kolikor bi bile besede ženske vredne skromnega upoštevanja brez tovrstnih, nepotrebnih in krivičnih dokazov. Moške besede tega ne bi potrebovale. Vse življenje je imela slabe izkušnje zaradi patriarhalnega ustroja družbe in je izrazila svoje čutenje tudi preko slikarstva.”

Kako si predstavljate to močno žensko?

“O njenem umetniškem deležu lahko beremo v knjigah in na spletu, zato se nisem pretirano zaustavil pri umetniških stvaritvah. Zanimalo me je predvsem kompleksno razmerje z očetom, s katerim je za celih dvajset let izgubila vse stike. S tem tekstom sem želel počastiti pogum te ženske.”

Kateri so viri, po katerih je tekst nastal?

“Prebral sem vse, kar obstaja o njej, in sem se izognil le romanom, ki služijo bolj literaturi kot zgodovini. Črpal sem predvsem iz dokumentov tistega časa. Poročilo o procesu je v tem smislu zelo dragocen vir, s pomočjo katerega lahko razumemo, kako se je življenje te ženske spremenilo. Informacije najdemo vsepovsod in so vezane tudi na njena potovanja, na njen odnos do temnih časov mladosti, na hčerko, ki ji je bila vedno blizu.”

---